TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up- 1304/2002 z dne 10. 12. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 227/2002 z dne 29. 8. 2002, z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02070/00041/2001 0043 PČ z dne 20. 3. 2002 in z odločbo Centra za socialno delo Radovljica št. 567-196/2001 z dne 24. 10. 2001 se ne sprejme.

Pritožnikov očitek o kršitvi pravice iz 54. člena Ustave ni utemeljen. Ne drži namreč, da CSD kot razlog za svojo odločitev o prepovedi stikov sploh ni navedel koristi otrok, temveč predvsem dejstvo uvedbe kazenskega postopka zoper pritožnika, na izid katerega je avtomatično vezal svojo odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe CSD je razvidno, da je CSD v konkretnem primeru ugotavljal, kaj je v korist otrok, ter svojo odločitev o prepovedi stikov utemeljil z razlogi, ki so ustavnoskladni in izhajajo iz določbe 54. člena Ustave. Ustavnoskladna je namreč odločitev o prepovedi stikov, če pristojni organ ugotovi, da stiki niso v otrokovo korist ker pomenijo za otroka psihično obremenitev, ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Tudi ne drži pritožnikova trditev, da bi CSD pri tako hudem ukrepu kot je prepoved stikov moral obrazložiti, zakaj je potreben prav tak ukrep in ne kakšen milejši, pa tega ni storil. Iz obrazložitve njegove odločbe je razvidno, zakaj otrokove koristi narekujo prepoved stikov in ne kakšen drug ukrep (npr. stike pod nadzorom).