TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah, št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 se razveljavi in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanjemu oddelku v Brežicah, v novo odločanje.

Člen 66 Ustave določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Pravica do varstva dela ima dva dela. Prvi določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo, kar pomeni zlasti obveznosti države, usmerjene v doseganje čim višje stopnje zaposlenosti, zagotavljanje brezplačnih služb za zaposlovanje, poklicno usmerjanje in rehabilitacijo. Drugi del 66. člena Ustave se nanaša na obveznost države, da zagotovi zakonsko varstvo zaposlovanja in dela. Bistvo te določbe je, da se to varstvo v temelju ureja z zakonom. Po naravi stvari se ta ustavna določba nanaša le na zagotavljanje oziroma varstvo tistega oziroma dela, ki se opravlja v zdravem in za delavce varnem okolju. Varstvo zaposlovanja in dela se zagotavlja zlasti s predpisi delovnega in socialnega prava. Čeprav pravica do varstva dela iz 66. člena Ustave velja za programsko normo, ki zavezuje državo, da sprejema ustrezne ukrepe, hkrati pomeni človekovo pravico, ki državo zavezuje k varovanju tistih človekovih pravic, ki so vezane na delo in zaposlovanje. Posamezniku (običajno delavcu) zagotavlja, da bo država to zavezo izpolnila ter mu zagotovila delo v varnem delovnem okolju. Takšna obveznost države ne zavezuje le zakonodajalca, ki mora sprejemati zakone, s katerimi določa varovalne norme in minimalne pravice delavcev kot šibkejše strani v razmerjih do delodajalcev, temveč tudi sodišča, ko v konkretnih primerih te norme razlagajo. Četudi je po dikciji 66. člena Ustave nosilka obveznosti za uresničevanje pravice do varstva dela država, pravica zagotavljati zdravo in varno delo že po svoji naravi predpostavlja tudi vzpostavitev obveznosti delodajalcev (in odgovornosti samih delavcev) za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom. Stališče sodišč, po katerem je odločilna okoliščina za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca njegova fizična navzočnost na skupnem delovišču, je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce ter odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten. S sprejetjem takšne razlage zakonskih določb sodišči nista zagotovili izvrševanja iz 66. člena Ustave izhajajoče obveznosti za zagotavljanje pogojev dela v varnem delovnem okolju.