TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

O tem, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku, je bilo prelitega že veliko črnila. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločitvah poudarilo, da lahko oseba to doseže le v upravnem postopku (pod predpostavkami iz 43. člena in v postopkih po 142. členu oziroma 229. členu ZUP). Zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, lahko vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena (drugi odstavek 17. člena ZUS-1). V primeru, da je postopek prej končan, lahko predlaga obnovo (9. točka 260. člena ZUP). Zapisano pomeni, da mora biti vprašanje, ali se nekdo lahko udeleži (tujega) postopka, rešeno med upravnim postopkom. S tem je zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva.

Pri tem ni pomembno, ali bi oseba morala biti udeležena v upravnem postopku. Ključno je le, ali je bila stranka ali stranski udeleženec. Z drugimi besedami, sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ne preverja, ali bi tožeča stranka morala imeti položaj stranke ali stranske udeleženke v upravnem postopku, temveč samo, ali je tak položaj imela.

Zoper upravne akte iz 2. člena ZUS-1 ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo že zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora zaradi nezakonitosti upravnega akta, v okviru katerega se presoja tudi kršitev človekovih pravic.