TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1246/2015-11 z dne 30. 3. 2016 spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4230-400546/2014-3-08-120-02 z dne 19. 8. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V tem postopku mora tožena stranka ob neposrednem učinku 90. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ne glede na 39. člen Zakona o davku na dodano vrednost tožniku omogočiti znižanje osnove za davek na dodano vrednost pod pogoji, ki izhajajo iz obrazložitve te sodbe."

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te odločbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah in stroške postopka predhodnega odločanja pred SEU v višini 3.681,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.

Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.

V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),

Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.