TFL Vsebine / TFLGlasnik

Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Gre za splošno pravno načelo, zapisano v 1. odstavku 74. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), s katerim ta po eni strani opredeljuje vsebino pojma premoženjske koristi po drugi strani pa, ob pogojih iz 2. odstavka istega člena, nalaga njen obvezen odvzem.

S storitvijo kaznivega dejanja, s katerim ali zaradi katerega je storilec oziroma drug udeleženec pridobil premoženjsko korist ali je bila ta kasneje prenesena na drugo osebo, je bilo porušeno ravnotežje v družbi in pridobljen boljši položaj napram ostalim, ki spoštujejo zakone in ne izvršujejo kaznivih dejanj. Zaradi tega se je v sodobnih (kazensko)pravih sistemih, kot korektiv tovrstnemu stanju, uveljavil institut odvzema premoženjske koristi. Z njim se, predvsem v sodobnem času, ko večina postavlja premoženje pred osebno svobodo, daje tako tistim, ki izvršujejo kazniva dejanja kot potencialnim storilcem, jasno sporočilo, da se izvrševanje kaznivih dejanj ne izplača, saj se na ta način tvega kasnejši odvzem tistega, kar je bilo s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljeno.

Vendar pa se, ob ugotovitvi storitve kaznivega dejanja in nastanka protipravne premoženjske koristi, nadalje postavlja vprašanje, kako izračunati njeno višino oziroma kakšen način izračuna uporabiti za to. V sodobnih (primerjalnih) kazenskopravnih sistemih sta se v zvezi s tem izoblikovala dva, po vsebini različna, načina izračuna: bruto in neto princip. V nadaljevanju prispevka bosta, po kratki predstavitvi bistvenih značilnosti instituta odvzema premoženjske koristi, predstavljeni obe metodi izračuna, razlike med njima ter njune prednosti oziroma slabosti, vse tudi s primerjalnopravne perspektive.

2 POJEM (PROTIPRAVNE) PREMOŽENJSKE KORISTI IN BISTVENE ZNAČILNOSTI INSTITUTA ODVZEMA PREMOŽENJSKE KORISTI

Upoštevaje zgoraj navedeno zakonsko določbo 1. odstavka 74. člena KZ-1, predstavlja protipravno premoženjsko korist vse tisto, kar je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Premoženjska korist je pridobljena s kaznivim dejanjem, kadar storilec sebi ali ali drugemu neposredno omogoči razpolaganje s premoženjsko koristjo. Pridobitev premoženjske koristi zaradi kaznivega dejanja pa lahko obsega posredno razpolaganje s koristjo, ki je omogočila storitev kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi vse prejeta nagrade za storjeno kaznivo dejanje.

Po stališču teorije in sodne prakse premoženjska korist predstavlja povečanje premoženja, ki je posledica kaznivega dejanja oziroma čisti presežek premoženja, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Gre za institut, s katerim naj bi se po eni strani preprečevalo izvrševanje kaznivih dejanj (kar je sicer splošni namen kazenskih sankcij), po drugi strani pa naj bi služil za vzpostavitev položaja, ki je obstajal pred storitvijo kaznivega dejanja (gre za namen, ki ga zasledujejo civilnopravni restitucijski zahtevki). Zaradi navedenega odvzema premoženjske koristi ne moremo šteti za kazensko sankcijo, ker ne izpolnjuje ne namena ne funkcije kazni. Da pri odvzemu premoženjske koristi ne gre za kazensko sankcijo, temveč za ukrep posebne vrste (ukrep sui generis) pa še dodatno krepi dejstvo, da ga kazenski zakonik ne umešča v poglavja, v katerih so urejene kazenske sankcije (kazni, opozorilne sankcije in varnostni ukrepi) temveč v posebno poglavje.

Predpostavke za izrek odvzema protipravne premoženjske koristi so ugotovitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, da je bila pridobljena premoženjska korist ter obstoj vzročne zveze med storjenim kaznivim dejanjem in premoženjsko koristjo. Vse navedene predpostavke mora sodišče ugotoviti z enako stopnjo gotovosti, kot to velja za odločbo o krivdi (dokazni standard prepričanja o krivdi). Slednje pa ne velja tudi za ugotovitev višine protipravne premoženjske koristi, ki jo lahko sodišče v primerih, ko ta ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja ugotovi tudi z nižjim dokaznim standardom. Podlago za takšno sklepanje predstavlja določba 501. člena ZKP, ki sodišče pooblašča za to, da lahko glede višine premoženjske koristi, v primerih, kadar bi bilo ugotavljanje njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi stroški ali bi se zaradi tega sam postopek preveč zavlekel, odloči po prostem preudarku.

Ne glede na navedeno določbo, ki sodišče glede ugotavljanja višine premoženjske koristi pooblašča za odločanje po prostem preudarku, pa ta ne daje odgovora na vprašanje, kaj naj se upošteva kot premoženjska korist: zgolj čista korist, ki jo je storilec pridobil s kaznivim dejanjem (izračun premoženjske koristi po t.i, neto metodi), ali tudi stroški in izdatki, ki jih je storilec imel s storitvijo kaznivega dejanja (izračun premoženjske koristi po t.i. bruto metodi). Katero izmed obeh metod sodišče uporabi za izračun premoženjske koristi, namreč bistveno vpliva na to, koliko se bo na koncu dejansko odvzelo storilcu oziroma drugemu prejemniku premoženjske koristi.

3 METODE IZRAČUNA PREMOŽENJSKE KORISTI

V primerjalnem pravu sta se izoblikovali dve metodi za izračun premoženjske koristi, ki se med seboj bistveno razlikujeta v tem, kaj vse zajema protipravna premoženjska korist.

Na podlagi uporabe neto metode predstavlja premoženjska korist čisti presežek premoženja oziroma čisti dobiček, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Znaša toliko, kot je bil storilec z dejanjem dejansko obogaten, iz izračuna so tako izvzeti stroški in izdatki storilca, ki jih je ta imel v zvezi s pridobitvijo premoženjske koristi. Z odvzemom premoženjske koristi, ki zajema zgolj čisti dobiček storilca, se vzpostavi stanje, kakršno je obstajalo pred storitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar ima odvzem ob uporabi te metode v prvi vrsti izravnalni namen. Slabost uporabe te metode je, da ne deluje preventivno, saj storilec tu izgubi zgolj tisto, za kar je bil obogaten in njegov položaj ob morebitnem odvzemu ni v ničemer slabši od tistega pred storitvijo kaznivega dejanja (npr. storilec je s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist v višini 10.000 EUR, pri čemer je v zvezi z njeno pridobitvijo imel za 1000 EUR stroškov, višina čistega dobička storilca tako znaša 9.000 EUR, kar je tudi predmet odvzema na podlagi neto metode); storilec tu ne tvega izgube svojega vložka v pridobitev premoženjske koristi.

Po bruto metodi pa zajema premoženjska korist poleg čistega dobička, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, tudi stroške in izdatke storilca, ki jih je ta imel s storitvijo kaznivega dejanja. Nasprotniki bruto metode v primerjalnopravnih ureditvah (predvsem v avstrijski, kjer je njena uvedba doživela najbolj buren odziv pravnih teoretikov) ji očitajo, da se storilcu s tem, ko se mu dejansko odvzame več, kot je bil s kaznivim dejanjem obogaten, povzroča »zlo«, ki je primerljivo s tistim, ki velja za kazen. Ob uporabi te metode tako ukrep odvzema premoženjske koristi omogoča (prikrito) kaznovanje storilca, saj odvzem poleg čistega dobička storilca vključuje tudi storilčeve stroške in izdatke (upoštevaje gornji primer je tako predmet odvzema premoženjska korist v višini 10.000 EUR).Uporaba te metode zagotavlja, poleg zgoraj navedenega izravnalnega oziroma restitucijskega učinka, tudi preventivni učinek odvzema premoženjske koristi, saj se na ta način odvrača tako storilca kot tudi potencialne storilce od izvrševanja kaznivih dejanj, saj tu tvegajo tudi odvzem svojih vlaganj v pridobitev premoženjske koristi.

4 BRUTO ALI NETO PRINCIP V PRIMERJALNEM PRAVU

V primerjalnopravnih ureditvah Združenega kraljestva, Nemčije in Avstrije je uveljavljen izračun premoženjske koristi na podlagi bruto metode, vendar pa je bila ta (in je ponekod še vedno je) podvržena številnim kritikam strokovne javnosti, poleg tega pa je tudi v praksi naletela na različno interpretacijo. Kazenski senati nemškega Vrhovnega sodišča (Bundesgerichtshof-BGH) zlasti na področju kaznivih dejanj korupcije, bruto princip in s tem obseg, ki ga zajema pojem protipravne premoženjske koristi, razumejo različno široko. To delno odpravlja letošnjo pomlad sprejeta novela kazenskega zakonika, ki tudi na področju uporabe bruto metode pri izračunu premoženjske koristi prinaša nekatere spremembe, ki naj bi služile njeni enotnejši uporabi s strani nemških sodišč.

Celoten članek je dostopen za naročnike!