TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določba 28. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike. Njena uporaba v današnjih sodnih postopkih bi bila v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče praviloma ni pristojno odločati o ustavnosti zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki ob osamosvojitvi Slovenije niso postali sestavni del njenega pravnega reda. Izjemoma je takšna presoja dopustna, če gre za kazenski predpis, ki bi se po določbi 28. člena Ustave lahko uporabil pri odločanju o pravicah ali obveznostih posameznika, ali za drug predpis, ki bi se v polni meri iz kakšnih drugih posebej utemeljenih razlogov lahko uporabljal za odločitev o pravicah ali obveznostih. Če so takšne izjemne okoliščine podane, je Ustavno sodišče pristojno za presojo ustavnosti predpisa. Določba 28. člena Zakona o konfiskaciji je bila v vseh tistih primerih, v katerih priglasitev okrajnega ljudskega odbora (da je določena oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik in da ima določeno premoženje) ni temeljila na kazenski sodbi, določba kazensko materialnopravne narave, ki je določala, katere osebe se sme z odločbo upravnega organa proglasiti za vojne zločince in jim tako izreči kazen zaplembe premoženja. Priglasitev okrajnega ljudskega odbora je bila v teh primerih po svoji vsebini kazenska sodba. Zato je podana pristojnost Ustavnega sodišča za njeno presojo. Pojma "vojni zločinec" in "narodni sovražnik" sta bila v času nastanka Zakona o konfiskaciji določena z 13. in 14. členom Uredbe o vojaških sodiščih, v katerih je bila vsebovana inkriminacija najhujših kaznivih dejanj. Zato je bil že tedaj 28. člen Zakona o konfiskaciji v nasprotju s temeljnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, ker je določal, da so se lahko zunaj kazenskega postopka, to je zunaj postopka, v katerem bi bila zagotovljena vsaj temeljna jamstva poštenega sojenja, kar z odločitvijo upravnega organa posamezne osebe razglasijo za vojne zločince oziroma narodne sovražnike. Uporaba takšne določbe bi bila v današnjih postopkih nedopustna, ker bi pomenila grobo kršitev 23. člena Ustave. Upravičena oseba lahko po določbah veljavnega Zakona o kazenskem postopku zahteva obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba, ki je po svoji pravni naravi kazenska sodba.