TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi:

“Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 215.602,94 EUR z zakonskimi zamudnimi od 20. 12. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 9.941,53 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.”

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 6.064,29 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Tožeča stranka kot podizvajalka res ni bila pogodbena stranka. Vendar pa ni spregledati, da je bil namen določbe 10. člena Pogodbe … prav v tem, da se podizvajalcem, torej tudi tožeči stranki, na ta način, torej z izročitvijo in po potrebi z unovčenjem bančne garancije, zagotovi plačilo od izvajalca. Ni šlo le za zavezo izvajalca, kot to zmotno razloguje sodišče prve stopnje, temveč tudi za zavezo naročnika, to je tožene stranka, da v pogodbi navedeno pogodbeno ureditev spoštuje in doseže, da se po njej ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, torej tudi v dobro tožeče stranke, in v tem smislu zavarovanje obveznosti C. d.d., zagotovo varuje koristi tožeče stranke. Pri tem ni zanemariti, da je bila Pogodba … sklenjena na podlagi javnega razpisa po pogojih ZJN-2, za izbiro izvajalca po odprtem postopku, ki se ga je lahko udeležil vsakdo in da je bila pogoj za veljavnost Pogodbe … v razpisni dokumentaciji, ki jo je zahtevala tožena stranka sama, tudi zahteva za predložitev bančne garancije z zgoraj navedeno vsebino, kar pomeni, da je tožeča stranka ob sklepanju pogodbe za dobavo materiala s C. d.d. vedela za vsebino garancije in je utemeljeno pričakovala, da bo prejela plačilo za izdobavljeni material vsaj iz sredstev unovčenje garancije, če tega ne bo plačal izvajalec C. d.d. Navedena pogodbena določba, kakor tudi določba 22. člena, ki kot pogoj za veljavnost pogodbe določa predložitev garancije z zgoraj navedeno vsebino, je bila posledica dolžnosti tožene stranke vzpostavljene z ZJN-2 in podzakonskimi akti o neposrednem plačilu podizvajalcem v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem poznani. Tako ni šlo le za pogodbeno ureditev, ki bi zadevala samo toženo stranko in njenega pogodbenega izvajalca C. d.d., pač pa za izpeljavo javno pravne zaveze tožene stranke, ki pa je ta ni uresničila, saj od izvajalca sicer zahtevane garancije, ki bi krila tudi potrjene obveznosti izvajalca del do njegovih podizvajalcev (s temi pa so v celoti izenačeni tudi dobavitelji blaga oziroma materiala), ki jih izvajalec iz kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti, sploh ni pridobila. Tožena stranka je brez kakršnihkoli razlogov opustila svojo dolžnost, da zagotovi takšen inštrument zavarovanja, ki ga je sama zahtevala v razpisnih pogojih in v pogodbi in ki so bili celo pogoj za veljavnost gradbene pogodbe sklenjene med toženo stranko in izvajalcem C. d.d. Takšno ravnanje tožene stranke je nedvomno šteti za nedopustno, protipravno ravnanje, kot je to vseskozi zatrjevala tožeča stranka. Takšno ravnanje ima za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila vse obveznosti, ki jih je iz naslova sklenjene gradbene pogodbe imela do C. d.d. in zaključek sodišča prve stopnje, da ji več kot to ni bilo potrebno plačati, za uveljavljano odškodninsko odgovornost tožene stranke ni relevantno. Pomembno je le to, da tožena stranka garancije določene v 10. členu Pogodbe … na katero je utemeljeno računala tožeča stranka, ni pridobila in se tožeča stranka iz te sploh ni mogla poplačati niti zahtevati od tožene stranke, da jo unovči.