TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Besedilo prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 62/94, 70/2000 in 51/02), ki se glasi "in so svoje kandidatke ali kandidate kandidirale najmanj v " volilnih enot", se razveljavi. Prvi in drugi odstavek 26. člena ter prvi stavek tretjega odstavka 26. člena Zakona o političnih strankah niso v neskladju z Ustavo. Pobuda politične stranke Nova stranka za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 23. člena ter drugega in tretjega stavka tretjega odstavka 26. člena Zakona o političnih strankah se zavrže. Pobuda politične stranke Zeleni Slovenije za začetek postopka za oceno ustavnosti 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 70/2000) se zavrže.

Ustavno sodišče ugotavlja, da je volilni prag 1 % glasov volivcev na zadnjih volitvah v Državni zbor za pridobitev sredstev za politične stranke iz državnega proračuna v skladu z načelom sorazmernosti. Zato je odločilo, da izpodbijani določbi 1. in 2. odst. 26. čl. ter 1. stavka 3. odst. 26. čl. Zakona o političnih strankah, v delu, po katerem imajo politične stranke pravico do sredstev iz državnega proračuna, če so dobile najmanj 1% oziroma 1,2 % in 1,5 % glasov volivcev, nista v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče pa je ugotovilo, da pomeni nadaljnji pogoj izpodbijane določbe 1. in 2. odst. 23. čl. Zakona o političnih strankah, da mora politična stranka kandidirati v najmanj " volilnih enot, če želi pridobiti pravico do financiranja iz državnega proračuna, poseg v načelo enakosti pasivne volilne pravice Zakonodajalec ni upošteval, da lahko prihaja do ustanovitve političnih strank, ki imajo namen sodelovati na volitvah in vplivati na oblikovanje politične volje volivcev na nekem ožjem interesnem območju, ki ne predstavlja nujno večine območja države, ali pa gre za koncentracijo strankinih pristašev na določenem manjšem območju (vsaj na začetku njenega delovanja). Takšen pogoj tudi ni v skladu z namenom financiranja političnih strank, ki je v tem, da se tudi majhnim, zunajparlamentarnim strankam zagotovijo finančna sredstva za njihov razvoj in uspešno delovanje. Ta pogoj pa tem strankam dejansko predstavlja oviro pri njihovem delovanju in razvoju. Ker ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga zahteva načelo sorazmernosti, pomeni predpisana omejitev poseg v načelo enakosti pasivne volilne pravice. Zato je Ustavno sodišče navedeno omejitev razveljavilo. Postavitev volilnega praga za pridobitev pravice do financiranja iz proračunov lokalnih skupnosti je v skladu z načelom sorazmernosti iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo že pri presoji volilnega praga za pridobitev pravice do financiranja iz državnega proračuna. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijane določbe v delu, ki določa število glasov za pridobitev pravice do financiranja (prvi stavek), niso v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in ne pomenijo protiustavnega posega v načelo enakosti pasivne volilne pravice iz prvega odstavka 43. člena Ustave. Ustavno sodišče je zavrglo pobudi zaradi pomanjkanja pravnega interesa: - v delu, kjer pobudnica izpodbija določbo, ki ureja, da se 10 % v proračunu namenjenih sredstev za financiranje političnih strank razdeli v enakih deležih, preostalih 90 % sredstev pa sorazmerno s številom glasov, ki so jih politične stranke pridobile v vseh volilnih enotah, ker je pobudnica manjša politična stranka, ki na zadnjih volitvah ni dosegla zahtevanega volilnega praga za pridobitev sredstev iz državnega proračuna, izpodbijani del pa v ničemer ne posega v njen pravni položaj; - v delu, kjer izpodbijana določba ureja višino proračunskih sredstev, ki so namenjena financiranju političnih strank, ker pobudnica izpodbija navedeno določbo v imenu državljank in državljanov in ne v svojem imenu kot politična stranka.