TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Ker tožnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala, da bi bila pravnomočna odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti razrešitve s položaja predstojnice razveljavljena ali spremenjena, je sodišče napačno štelo, da zaradi pravnomočnosti odločitve o zakonitosti njene razrešitve in veljavnosti njene zadnje pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožnico z zakonito razrešitvijo trpinčila. Razrešitev tožnice z mesta predstojnice bi moralo presojati po vsebinsko, saj je bila tožba v delu, v katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost sklepa, pravnomočno zavržena in o tem zahtevku po vsebini sploh ni bilo odločeno. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve, ki jo v obravnavani zadevi uveljavlja tožnica, ampak je štelo, da je bila razrešitev zakonita. Ker tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu presojati tudi zatrjevano kršitev, ne glede na to, da je bilo o njej že odločeno v drugem sporu, saj o njej ni bilo odločeno po vsebini.

Tožnica je k varovanju osebnih podatkov pacientov zavezana po 44. členu ZPacP v zvezi z ZVOP-1, zato imen pacientov v dokaznih listinah v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi smelo biti. Od navedene zakonske zaveze je ne odvezuje niti okoliščina, da je te listine s podatki pridobila od tožene stranke. Tožnica jih je posredovala sodišču, zato je bila dolžna poskrbeti, da so listine ustrezno anonimizirane. Zaradi tega je opozorilo, ki ji ga je skladno s 46. členom ZPacP dala tožena stranka, podano iz utemeljenega razloga in ne s šikanoznim namenom.

Sodišče prve stopnje ni vseh ravnanj tožene stranke presojalo kot celote. Posamezno ravnanje je dejansko lahko zakonito in posamezno ravnanje morda ne pomeni trpinčenja, vendar pa lahko skupek vseh ravnanj in pogostost teh ravnanj kaže na nadlegovanje oziroma trpinčenje posameznika na delovnem mestu. Tožnica v postopku zatrjuje, da je bila z ravnanji predpostavljene ponižana, degradirana in postavljena v slabši položaj od ostalih zaposlenih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do posameznih ravnanj, pri tem pa ni presojalo, ali to dalj časa trajajoče ravnanje tožene stranke (in predpostavljene), kot celota predstavlja trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Zato bi se moralo opredeliti do vseh v tožbi zatrjevanih ravnanj tožene stranke kot celote, do trditev tožnice, kako je občutila ravnanja tožene stranke in šele potem odločiti o tem, ali je zahtevek tožnice utemeljen ali ne.