TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas.

Ker je tožnica pred nastankom zavarovanega primera, torej brezposelnosti, delala krajši delovni čas po 48. členu ZUTD zaradi varstva in nege otroka do tretjega leta starosti in ne zaradi starševskega dopusta za nego in varstvo otroka (v trajanju 260 dni neposredno po poteku porodniškega dopusta), je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve (prvi odstavek 61. člena ZUTD).