TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdita izpodbijani (zavrnilni) del sodbe ter izpodbijani sklep.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (III. točka in V. točka izreka) spremeni tako, da se:

- zavrne tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku iz naslova nadur obračunati znesek 2.511,08 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo:

- od bruto zneska 229,84 EUR od 19. 3. 2013 dalje do plačila,

- od bruto zneska 927,45 EUR od 19. 3. 2014 dalje do plačila,

- od bruto zneska 284,87 EUR od 19. 9. 2014 dalje do plačila,

- od bruto zneska 263,44 EUR od 19. 3. 2015 dalje do plačila,

- od bruto zneska 486,26 EUR od 19. 9. 2015 dalje do plačila,

- od bruto zneska 319,22 EUR od 19. 3. 2016 dalje do plačila;

- znesek stroškov postopka 1.534,55 EUR zviša na znesek 2.208,54 EUR.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 359,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva vključitev v obvezno dodatno zavarovanje in posledično plačilo prispevkov iz tega zavarovanja, pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Zavzelo je pravilno stališče, da zahtevek tožnika za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta s A. d. d., v B. za čas od 1. 10. 2012 dalje in plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja ni čista denarna terjatev, ki bi jo lahko delavec uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.

Odločilno dejstvo v tem sporu je v tem, da je tožnik večkrat podpisal izjave (nazadnje ob prejemu obvestila o regresu za leto 2016, ko je prečrtal pripis, da podpisuje samo prejem regresa), da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane in da med strankama ni odprtih terjatev, bistveno stališče pa je v tem, da takšne izjave same po sebi niso nedoločne in posledično neveljavne. Gre za materialnopravno presojo izjav v listinah, zato izpoved tožnika, da ni vedel, kaj podpisuje, ne more biti odločilna. Glede na izrecni pripis na listinah, da spodaj podpisani izjavlja, da ima delodajalec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti ter da do njega nima odprtih nikakršnih terjatev, ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da je s podpisom zgolj potrjeval prejem regresa. Tožnik ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjav, da so vse (zapadle) obveznosti tožene stranke do njega poravnane. V navedenem ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo nadurnega dela.