TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti, kar je med drugim že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, na primer v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016, vendar je obenem izrazilo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).