TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sklep direktorja agencije o zamenjavi vodje raziskovanje programa oziroma programske skupine je upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Z njim je bilo odločeno o pravici oziroma obveznosti te raziskovalne organizacije, da bo zaradi prenehanja izpolnjevanja pogojev dosedanje vodje programa to zamenjala oseba, ki pogoje, kot jih za ta položaj predpisuje ZRRD, izpolnjuje.

Položaj vodje programske skupine ne uživa samostojnega pravnega varstva. Ne ZRRD ne Pravilnik o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti ne določata, da bi o tožbi vodje raziskovalnega programa ali programske skupine zoper sklep tožene stranke o njeni zamenjavi, četudi za zamenjavo ni podala soglasja v skladu z določbami pravilnika, odločalo sodišče v upravnem sporu. Zamenjava vodje programske skupine, na primer zaradi kasnejše spremembe izpolnjevanja pogojev, je torej stvar ureditve notranjih razmerij raziskovalnih (in razvojnih) organizacij ter pristojne agencije v okviru opravljanja nadzora nad izvajanjem določenega (so)financiranega programa.

Pritožnica svojega pravnega položaja – ker ga glede na predmet obravnavanja nima – sploh ne more varovati. Neobstoječ pravni položaj pa nujno pomeni, da pritožnica v tožbi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, kar je predpostavka za vodenje upravnega spora iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker to pomeni, da ni njenega pravnega interesa za vsebinsko obravnavo tožbe, je tudi sodno varstvo nepotrebno. Zgolj dejanski interes namreč ne zadošča.

Čeprav je sodišče prve stopnje ob pravilni odločitvi, da zavrže tožbo, navedlo napačno pravno podlago (6. namesto 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1), to na odločitev ni vplivalo, saj je rezultat v obeh primerih enak. Odločitev o zavrženju tožbe je mogoče opreti neposredno na določbo 6. točke v primeru, ko je z upravnim aktom sicer bilo odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi (pomanjkljivosti iz 3. točke navedenega člena torej ni), vendar je odločitev taka, da očitno ne posega v njegov pravni položaj. Pri tem je kot poseg razumljeno vsako oženje obstoječih pravic ali pravnih koristi oziroma nalaganje obveznosti ali zavrnitev zahtevanih pravic ter upravičenj. Okoliščine, kdaj poseg ni podan oziroma je prenehal, so torej različne, skupno jim je, da v teh primerih sodno varstvo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju tožnikovega pravnega položaja. Čim je tako, pa zanj tudi nima pravnega interesa. To kaže, da tožnikov pravni interes za odločanje v upravnem sporu izhaja iz dveh podlag: iz njegovih obstoječih pravic ali pravnih koristi, o katerih se je odločalo v upravnem postopku, ob izpolnjenosti tega pogoja pa še iz obstoječe možnosti, da z upravnim sporom doseže ugodnejšo odločitev glede obravnave teh pravic ali pravnih koristi.