TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II in IV izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Tožnikov zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 2. 2013 tožniku, ni bilo utemeljenega odpovednega razloga.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 5. 3. 2013 do 20. 1. 2014 izplačati mesečne razlike med bruto plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 5. 3. 2013 in bruto plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 2. 2013 v mesečnem bruto znesku 6.007,19 EUR, od navedenih mesečnih bruto razlik v plači obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa plačati neto znesek v 15 dneh brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je od 21. 1. 2014 dalje dolžna tožeči stranki izplačevati mesečne bruto razlike v plači v višini 6.007,19 EUR, od mesečnih bruto razlik v plači obračunavati in plačati predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa plačevati neto zneske do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi“

se zavrne.

Zavrne se podredni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku v roku 15 dni na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2013 v skladu s 17. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2011, izplača odpravnino v višini 6 bruto plač, kar skupaj znaša 47.218,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 16. 3. 2013 do plačila.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 486,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pri toženi stranki je z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest prišlo do spremembe organizacije dela, tako da je bilo oblikovano novo delovno mesto vodje sektorja obratovanja, hkrati pa v tej novi sistemizaciji ni bilo več delovnega mesta vodje oddelka obratovanja, ki ga je zasedal tožnik. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka obratovanja. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Prav tako je dokazala, da je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.