TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi, drugi, četrti in osmi odstavek 71. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20) niso v neskladju z Ustavo.   Druga in tretja poved šestega odstavka 71. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20) sta v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti v pritožbenih postopkih zoper letni razpored sodnikov ne smejo sodelovati predsedniki sodišč kot člani personalnih svetov, pritožba zoper razporeditev pa zadrži njeno izvršitev.

Iz temeljnega vidika ustavnega načela neodvisnosti sodnikov o trajnosti sodniške funkcije izhaja tudi zahteva po sodnikovi neodstavljivosti. To pomeni, da sodnika brez njegovega soglasja ni dopustno imenovati ali dodeliti na drugo sodišče, območje ali v določenih okoliščinah tudi na nižji položaj, razen v izjemnih primerih, ki morajo biti vnaprej določeni z zakonom. Zamenjava področja ali podpodročja dela sama po sebi, torej če istočasno ne pride do dodelitve sodnika na drugo sodišče, območje oziroma nižji položaj, ne posega v sodnikovo neodstavljivost. Razporeditev sodnikov znotraj istega okrožnega sodišča ne pomeni dodelitve na drugo sodišče, saj se razporeditev sodnikov izvede v okviru organizacijskih enot posameznega okrožnega sodišča. Razporeditev okrajnega sodnika z okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota okrožnega sodišča, na to okrožno sodišče ne pomeni dodelitve okrajnega sodnika na nižji položaj. Razporeditev okrožnega sodnika na okrajno sodišče, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, ne pomeni dodelitve sodnika na drugo sodišče, pomeni pa razporeditev sodnika na nižji položaj. Razporeditev na nižji položaj sama po sebi ne pomeni nujno posega v sodnikovo neodstavljivost, zato so odločilne tudi druge okoliščine. Ker ne gre niti za dodelitev nalog izven sodniške funkcije niti za spremembo ravni odločanja, okrožni sodnik pa ohrani tudi vse koristi položaja višjega sodniškega mesta, takšna razporeditev ne more pomeniti pomembnega negativnega vpliva na sodnikovo poklicno življenje in kariero. Izključen je vsakršen (tudi posredni) vpliv izvršilne veje oblasti na odločanje o letnem razporedu sodnikov, takšna razporeditev pa ima tudi pomembne javne koristi, in sicer omogočitev večje specializacije sodnikov in s tem višjo kakovost sojenja, vzpostavitev enakomerne obremenjenosti sodišč ter njihove zahtevane zasedenosti. Upoštevajoč navedene okoliščine, razporeditev okrožnih sodnikov na okrajno sodišče ne posega v načelo neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave. Izvrševanje izpodbijane ureditve v konkretnih primerih se lahko v tolikšni meri dotika načela neodvisnosti sodnikov z vidika zahteve po njihovi neodstavljivosti, da mora tudi zoper letni razpored sodnik imeti pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, ki lahko preuči zakonitost premestitve. Že iz 125. člena Ustave torej neposredno izhaja zahteva, da mora imeti sodnik pravico do pritožbe zoper letni razpored, pri čemer se ta pravica presoja po merilih iz prvega odstavka 25. člena Ustave. Smisel 25. člena Ustave je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Učinkovitost pomeni tudi to, da mora biti táko pravno sredstvo praviloma suspenzivno. Drugače je lahko le, ko je po izvršitvi izpodbijane odločbe in ob morebitni ugoditvi pritožbi za pritožnika mogoče vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe. Za nezakonito razporejenega sodnika ni mogoče v celoti vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločitve, kar še toliko bolj velja za postopke v posameznih zadevah, ki so bile na podlagi nezakonite razporeditve sodnika predodeljene drugim sodnikom. Stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo razporeditve, torej ni mogoče v celoti vzpostaviti, zato določba, da pritožba ne zadrži izvršitve, onemogoča učinkovitost pritožbe. To je v neskladju z merili iz prvega odstavka 25. člena Ustave in posledično tudi v neskladju s 125. členom Ustave, iz katerega pravica do pritožbe zoper premestitev sodnika neposredno izhaja. Iz 125. člena Ustave izhaja tudi zahteva, da mora imeti sodnik pri premestitvi brez njegovega soglasja pravico do pritožbe pri neodvisnem organu, zato zahteva po nepristranskem odločanju izhaja že neposredno iz 125. člena Ustave, pri čemer se nepristranskost presoja po merilih iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega odločanja je prepoved, da bi kot članica kolegijskega organa odločala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Sodelovanje iste osebe, ki je letno razporeditev določila na prvi stopnji, v sestavi personalnega sveta pri odločanju o pritožbi zoper to isto letno razporeditev je taka objektivna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari upravičen dvom o nepristranskosti. Razporejenim sodnikom v primeru takšne zakonske ureditve torej ni omogočeno pravno sredstvo pred nepristranskim in neodvisnim organom, zato takšna zakonska ureditev ni v skladu z načelom neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave.