TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Obdolženi A. A. se iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku pripor podaljša za 2 (dva) meseca, t.j. do vključno 2. 5. 2024.

V besedilu predloga ni mogoče najti nobene, niti najpreprostejše trditve, da se zaradi jedrnatosti obrazložitve utemeljenosti suma sklicuje na predhodne pravnomočne odločbe o priporu, oziroma pravilneje, na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave. To je minimalna zahteva, ki ji sme glede obrazložitve utemeljenosti suma v odločbi o podaljšanju pripora še slediti sodišče, in ki ji še sme - ker je sodišče nanj vezano glede zatrjevanja domnevnega kaznivega dejanja - slediti tudi predlagatelj. Zato, ker predlagateljica tej minimalni zahtevi ni mogla slediti, se Vrhovno soidšče pri presoji utemeljenosti suma očitanega dejanja ne more zanesti na spoznavne vire, na katerih temelji sicer pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, in na njegovo obrazložitev. Zato ne preostane drugega, kot da predlog za podaljšanje pripora presoja skozi splošna merila odločanja o priporu. Senat sodišča, ki odloča o podaljšanju pripora v fazi preiskave, mora ob vsaki odločitvi znova preizkusiti, ali obstoji utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja, temu pa ustreza tudi breme predlagatelja. Ponovno je treba opozoriti, da domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, ki mora: 1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, 2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in 3) jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard. Ta tožilčeva vloga je bistvena z vidika zahteve po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Te vloge ne sme prevzeti ne preiskovalni sodnik, ko podaja pojasnila na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP, in še manj sodišče, ki odloča o podaljšanju pripora.