TFL Vsebine / TFLGlasnik

Tako ima v postopku izročitve Republika Slovenija med drugim obveznost, da preveri, ali bi izročitev zahtevane osebe lahko pomenila kršitev človekovih pravic te osebe (konkretno, ali bi izročitev lahko pomenila kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja ali kaznovanja, kot izhaja iz Ustave in mednarodnopravnih virov). Glede na trenutno ureditev izročitvenih postopkov ni sporno, da ima obveznost presoje obstoja take nevarnosti kazensko sodišče, v praksi pa se je postavilo vprašanje, ali ima tako samostojno obveznost tudi minister za pravosodje oziroma ali je minister vezan na presojo, ki jo je opravilo kazensko sodišče, upoštevaje meje, ki jih začrta pravnomočnost odločitve kazenskega sodišča.

To vprašanje je bilo v več revizijskih postopkih najprej predmet presoje na Vrhovnem sodišču, po (drugi) vloženi zahtevi za oceno ustavnosti zakonske ureditve izročitvenega postopka pa se je do tega vsebinsko opredelilo tudi Ustavno sodišče. Sprejeta odločba in njen vpliv na potek izročitvenih postopkov sta predmet tega prispevka.

Ureditev iz ZKP in dosedanja sodna praksa

Postopek izročitve Zakon o kazenskem postopku (ZKP)³ ureja v XXXI. poglavju in poteka v dveh fazah oziroma delih, t. i. »sodnem« in »upravnem« delu.⁴

V sodnem delu pogoje za izročitev⁵ preverja zunajobravnavni senat kazenskega sodišča na podlagi mnenja preiskovalnega sodnika. Med drugim mora senat preveriti, ali obstaja »verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo« (14. točka prvega odstavka 522. člena ZKP). Gre za presojo t. i. načela nevračanja oziroma non-refoulement. To načelo, ki je v ZKP zapisano v obliki negativnega pogoja, sodna praksa zadevnih sodišč razlaga kot del ustavne in konvencijske prepovedi mučenja,⁶ prav tako je izrecno ubesedeno v Konvenciji proti mučenju.⁷

V upravnem delu minister za pravosodje izda odločbo, s katero odloči o izročitvi (jo dovoli ali ne).⁸ Izročitve pri tem ne sme dovoliti, če je tujcu priznana mednarodna zaščita ali gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.⁹ Dodatnih določb, vezanih na postopek izdaje odločbe ministra ali obseg odločanja, ZKP ne vsebuje.

Minister za pravosodje je to ureditev in svoje pristojnosti razlagal na način, da mora, če je kazensko sodišče ugotovilo obstoj pogojev za izročitev tujca, izročitev dovoliti in da je na odločitev kazenskega sodišča torej vezan. Enako stališče je zavzel tudi del prakse Upravnega sodišča.¹⁰ Tako ministrstvo kot Upravno sodišče sta se pri svoji odločitvi naslonila na argument učinka pravnomočnosti odločitve kazenskega sodišča.

Dve zahtevi za presojo ustavnosti ureditve iz ZKP

Vprašanje vezanosti ministra na odločitev kazenskega sodišča v postopkih izročitve je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče¹¹ in na Ustavno sodišče iz tega razloga vložilo dve zahtevi za oceno ustavnosti ureditve. Prvo, s katero je Vrhovno sodišče zaradi domnevnega obstoja neustavne pravne praznine zahtevalo oceno ustavnosti 530. člena ZKP, je Ustavno sodišče s sklepom v zadevi U-I-779/21 zavrglo.¹² Obrazložilo je, da bi lahko predlagatelj (Vrhovno sodišče) domnevno neustavno določbo ustavnoskladno razlagal z ustaljenimi metodami razlage in da presoja Ustavnega sodišča ni neizogibno potrebna.¹³ Zavzelo je tudi stališče, da je zakonodajalec »ministru v upravni fazi izročitvenega postopka podelil pooblastilo za odločanje po prostem preudarku« in da »sme minister – kljub odločitvi sodišča, da se izročitev dovoli – odkloniti izročitev, če meni, da ni primerna«.¹⁴ Takšen argument je – zlasti z vidika absolutnega učinkovanja pravice do človekovega dostojanstva – vprašljiv.

Na to je Vrhovno sodišče opozorilo v svoji drugi zahtevi za presojo ustavnosti. Drugo zahtevo, s katero je Vrhovno sodišče (ponovno) zaradi domnevnega obstoja neustavne pravne praznine zahtevalo oceno ustavnosti (celotnega) ZKP in ki jo je vložilo z namenom »nadaljevanja dialoga o pomembnem pravnem vprašanju«,¹⁵ pa je Ustavno sodišče obravnavalo po vsebini. Vrhovno sodišče je pri tem v svoji (drugi) zahtevi neustavnost ureditve iz ZKP utemeljevalo s tem, da bi minister za pravosodje zaradi spoštovanja prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave in 3. člena EKČP moral imeti pristojnost presojanja pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP¹⁶ in da bi morala biti taka pristojnost zaradi spoštovanja načela zakonitosti delovanja uprave iz 120. člena Ustave (in 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) ter splošne pravne varnosti (2. člen Ustave)¹⁷ izrecno urejena v zakonu. Ker ZKP ministru ne podeljuje take izrecne pristojnosti, naj bi bila ureditev po mnenju Vrhovnega sodišča v neskladju z Ustavo.

Z drugimi besedami – po oceni Vrhovnega sodišča bi morala biti pristojnost ministra za pravosodje za zagotavljanje varstva človekovih pravic v postopku izročitve izrecno določena v ZKP, ker ni, pa je zakon neustaven. Tako stališče je v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča iz sklepa U-I-779/21, ki je pristojnost ministra izpeljalo iz obstoječe ureditve ZKP.

Načelo zakonitosti delovanja uprave

Vrhovno sodišče se je v svoji (drugi) zahtevi med drugim sklicevalo na načelo zakonitosti delovanja uprave, ki izhaja iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Tam je določeno, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Iz tega med drugim izhaja, da morajo imeti upravni organi v zakonu pooblastilo za sprejetje posamezne odločitve.

Tako pojmovanje načela zakonitosti izhaja tudi iz dosedanje prakse Ustavnega sodišča. Le-to je denimo zapisalo, da lahko odločitev po prostem preudarku upravni organi sprejmejo zgolj v primeru, da imajo za tako odločitev izrecno ali posredno pooblastilo zakonodajalca.¹⁸ Kot razlog za tako stališče je Ustavno sodišče navedlo predvsem preprečevanje arbitrarnega ravnanja upravnih organov,¹⁹ upoštevati pa je treba tudi merilo predvidljivosti.²⁰ Bistveno je torej, da sta obseg diskrecijske pravice in način njenega izvajanja, ob upoštevanju legitimnega cilja predvidenega ukrepa, dovolj jasna, da se posameznika varuje pred samovoljnimi posegi.²¹

V dosedanji praksi je Ustavno sodišče načelo zakonitosti razlagalo dokaj togo in je dosledno sledilo stališču, da mora biti odločanje upravnega organa po prostem preudarku v zakonu 1. predvsem predvideno in 2. hkrati vsebinsko v zadostni meri zamejeno.

Od take razlage pa je v postopku odločanja o drugi zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti ureditve izročitvenega postopka v ZKP odstopilo in je načelo zakonitosti na novo razložilo.

Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-388/22

Ustavno sodišče je o (drugi) zahtevi Vrhovnega sodišča vsebinsko odločilo z odločbo št. U-I-388/22 z dne 8. junija 2023. V odločbi je najprej izpostavilo dejstvo, da je podobno zahtevo že obravnavalo in jo zavrglo. ²² Pri tem se Ustavno sodišče ni izrecno opredelilo do tega, zakaj se je drugo zahtevo Vrhovnega sodišča odločilo vsebinsko obravnavati, četudi se vsebinsko obe zahtevi de facto nanašata na enako vprašanje – ali lahko minister za pravosodje glede na trenutno ureditev izročitvenega postopka ponovno odloča o pogoju iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Je pa v nadaljevanju odločbe izpostavilo, da Vrhovno sodišče z drugo zahtevo »argumentirano nasprotuje« razlagi Ustavnega sodišča, navedeni v sklepu št. U-I- -779/21,²³ zato je mogoče sklepati, da je Ustavno sodišče vsebinsko odločitev sprejelo z željo zaključiti dialog o tem vprašanju.

Med ustavnopravnimi izhodišči²⁴ za odločitev o zadevi je Ustavno sodišče izpostavilo, da iz 18. člena Ustave, ki določa prepoved mučenja oziroma nečloveškega ravnanja, izhaja prepoved izročitve drugi državi v primeru obstoja resnične nevarnosti, da bo oseba s tem izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju.

Ob upoštevanju teh izhodišč je Ustavno sodišče zaključilo, da mora imeti oseba na podlagi 18. člena Ustave v postopku izročitve možnost dokazovanja obstoja resnične nevarnosti, da bo v državi prosilki izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju, in glede tega izrecno zapisalo:
»Če je pristojni organ to presojo že opravil in sprejel stališče, da navedena nevarnost ni podana, mora biti posamezniku omogočeno, da vse do dejanske izročitve zahteva ponovno presojo te nevarnosti, pri čemer se lahko sklicuje tako na dejstva in dokaze, ki so nastali po prvotni odločitvi, kot tudi na dejstva in dokaze, ki so nastali že prej, a jih posameznik ni navedel iz upravičenih razlogov (v nadaljevanju spremenjene okoliščine).«²⁵

Iz tega razloga mora biti po presoji Ustavnega sodišča postopek izročitve načelno zasnovan tako, da se lahko obstoj spremenjenih okoliščin presoja vse do dejanske izročitve, hkrati pa je treba upoštevati, da se skladno s prvim odstavkom 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave in so kot take uporabljiva jamstva za vsakega posameznika (ter ne le zavezujoči napotki za zakonodajalca).²⁶

V luči navedenih izhodišč je Ustavno sodišče presojalo izpodbijano zakonsko ureditev postopka izročitve in naslovilo pomislek Vrhovnega sodišča. Zapisalo je, da sme organ ob upoštevanju legalitetnega načela iz drugega odstavka 120. člena Ustave odločitev po prostem preudarku sprejeti le, če ima za tako odločanje zakonodajalčevo pooblastilo, ki je lahko izrecno ali posredno (opredeljeno z izrazi, kot so »lahko«, »more« ali »sme«), prva poved prvega odstavka 530. člena ZKP pa takega pooblastila ne vsebuje. Kljub temu je ugotovilo, da je mogoče na pooblastilo sklepati iz zasnove 530. člena ZKP (v povezavi s tem je Ustavno sodišče izpostavilo, da sta razloga zavrnitve izročitve izrecno navedena v tretjem odstavku 530. člena ZKP, in ne denimo v prvem) in zasnove izročitvenega postopka (v odločbi so izpostavljeni naslednji vidiki: gre za dvofazni postopek, vloga sodne veje oblasti je izrazito garantna, izvršilna veja oblasti mora ne glede na odločitev kazenskega sodišča oceniti, ali je izročitev primerna).²⁷

Nadalje je Ustavno sodišče zapisalo, da niti ni ključno, ali ima minister skladno s 530. členom ZKP pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, temveč je »ključno, ali v pravnem redu obstaja norma, ki ministra v upravnem delu postopka zavezuje k presoji tujčevih navedb glede spremenjenih okoliščin«, oziroma ali »obveznost ministra izhaja neposredno iz 18. člena Ustave«.²⁸ Odgovor na to je po presoji Ustavnega sodišča pritrdilen, razlog za to pa je neposredno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot ga določa prvi odstavek 15. člena Ustave.

V povezavi s tem Ustavno sodišče zapiše:
»Upravni organi torej nimajo pristojnosti, da bi brez ustrezne zakonske podlage tehtali med več človekovimi pravicami ali med človekovo pravico in javnim interesom. Upoštevati pa je treba, da se navedena doktrina nanaša na položaje, ko gre za odločanje o posegih v človekove pravice, in ne na položaje, ko je treba zagotoviti varstvo absolutne človekove pravice, tj. človekove pravice, ki ne dopušča nikakršnih omejitev, torej tehtanja s pravicami drugih ali z javnim interesom. V teh položajih ni bojazni, da bi upravni organi s tem, ko bi ob odsotnosti drugega učinkovitega pravnega varstva takšno človekovo pravico zavarovali neposredno na podlagi Ustave, posegli v pristojnost zakonodajalca. Načelo legalitete jim zato tega ne preprečuje. Nasprotno, ker so upravni organi po drugem odstavku 120. člena Ustave vezani tudi na Ustavo, so v okviru svojih postopkov absolutne človekove pravice, za varstvo katerih ni zagotovljeno drugo učinkovito pravno varstvo, dolžni varovati neposredno, četudi jim zakon te obveznosti ne nalaga.«²⁹

Ustavno sodišče je pomislek Vrhovnega sodišča, vezan na načelo zakonitosti, zavrnilo s sklicevanjem na potrebo po varstvu absolutnih človekovih pravic, ki ga od upravnih organov zahteva ravno – načelo zakonitosti delovanja uprave.

Ustavno sodišče je tako v svoji odločbi zaključilo,³⁰ da minister za pravosodje ne potrebuje izrecnega zakonskega pooblastila za sprejemanje odločitev, s katerimi se varuje absolutne človekove pravice, in da je posledično navedbe zahtevane osebe o spremenjenih okoliščinah dolžan presojati neposredno na podlagi 18. člena Ustave. Samo dejstvo, da ZKP presoje spremenjenih okoliščin ne nalaga, pa po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni obstoja protiustavne pravne praznine in zakon zato ni v neskladju z Ustavo.

Vpliv odločitve na postopek izročitve in razumevanje načela zakonitosti

S sprejeto odločbo je Ustavno sodišče razrahljalo in prebilo do sedaj strogo začrtane meje načela zakonitosti delovanja uprave. Zavzelo je stališče, da upravni organ v določenih situacijah ne potrebuje izrecnega zakonskega pooblastila za sprejemanje odločitev po prostem preudarku. Pri tem se je Ustavno sodišče osredotočilo na varstvo absolutnih človekovih pravic in tudi izrecno zapisalo, da lahko upravni organi brez zakonske podlage postopajo zgolj z namenom varovanja človekovih pravic, ki 1. imajo absolutni učinek, in če 2. za njihovo varstvo ni zagotovljeno drugo učinkovito pravno sredstvo.

Poudarek glede absolutnega učinkovanja pravice do človekovega dostojanstva (prepoved iz 18. člena Ustave je namreč odraz te pravice) je pomembno napotilo tako odločevalcu kot tudi zakonodajalcu. Noben od njiju ne more tehtati, ali morda vendarle obstaja javna korist, ki bi utemeljevala poseg v navedeno pravico. Mestoma namreč lahko beremo o potrebi po mednarodnem pravosodnem sodelovanju, učinkovitem pregonu zlasti najtežjih oblik kriminala, dobrih meddržavnih odnosih ipd. kot o javni koristi, ki jo je treba upoštevati pri izročitvah. Ničesar od navedenega ni mogoče tehtati s prepovedjo mučenja.

Stališče Ustavnega sodišča je v kontekstu 530. člena ZKP in izročitvenega postopka nasploh gotovo dobrodošlo, saj bi pretirana togost in vztrajanje pri ozkem pojmovanju načela zakonitosti lahko vodila v nespoštovanje mednarodnopravnih zavez Republike Slovenije. Zlasti je pomembno, da Ustavno sodišče s tako odločitvijo ministru za pravosodje in posledično Republiki Sloveniji omogoči dosledno spoštovanje prepovedi nevračanja. Dejstvo je namreč, da Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji praksi zahteva presojo obstoja resnične nevarnosti nedovoljenega ravnanja iz 3. člena EKČP glede na dejstva v času nameravane izročitve (ex nunc), in ne v času sprejetja odločitve o izročitvi (ex tunc).³¹ Četudi Ustavno sodišče ni presojalo obveznosti preverjanja pogojev po sprejetju odločbe ministra za pravosodje, je s sprejetim stališčem odločanje o izpolnjevanju pogojev približalo dejanski izročitvi – v praksi se namreč odločitev ministra ne sprejme neposredno po pravnomočnosti sodbe kazenskih sodišč.

Postavlja pa se vprašanje, ali bi sprejeta odločitev lahko vplivala na razumevanje načela zakonitosti v drugih postopkih in kakšen bi ta vpliv lahko bil. Pri tem ni nepomembno, da pravica do človekovega dostojanstva ni edina absolutna človekova pravica. Takšni sta na primer tudi svoboda vesti in načelo zakonitosti v kazenskem postopku.

Meniva, da odločbe Ustavnega sodišča sicer ne gre razumeti kot splošnega dovoljenja upravnim organom za sprejemanje odločitev po prostem preudarku brez zakonskega pooblastila. Ustavno sodišče je namreč jasno zapisalo, da je tako postopanje mogoče 1. za potrebe varstva absolutnih človekovih pravic in 2. kadar za varstvo absolutnih človekovih pravic ni na voljo drugih pravnih sredstev.

Posledično je vsaj s teoretičnega vidika »pooblastilo« upravnim organom ustrezno zamejeno, predvsem pa dano z namenom varstva absolutnih človekovih pravic (kar je lahko kvečjemu pozitivno). Morebitne odločitve upravnih organov, ki bi v praksi presegale meje, postavljene z odločbo Ustavnega sodišča, pa bi (tako kot vse ostale odločitve upravnih organov) lahko bile predmet sodne presoje.

Novejša praksa Vrhovnega sodišča v izročitvenih postopkih

Vrhovno sodišče je v novejši praksi sprejelo stališče Ustavnega sodišča in kot odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje – ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP – zapisalo, da je:
»vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu, in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja«.³²

Nadalje je Vrhovno sodišče pojasnilo, da mora minister pri odločanju, ali bo izročitev dovolil ali ne, ugotoviti obstoj verjetnosti, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo (tj. obstoj pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP), in to kljub temu, da je ta pogoj že presojalo sodišče, bodisi na eni ali dveh stopnjah.³³ Zaradi neposrednega učinkovanja 18. člena Ustave lahko tudi oseba, katere izročitev se zahteva, še v upravni fazi izročitvenega postopka navaja spremenjene okoliščine, kar po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, 1. da lahko zahtevana oseba navaja nova dejstva in nove dokaze, ki so nastali po odločitvi kazenskega sodišča, in 2. da lahko v upravnem delu izročitvenega postopka prvič navaja dejstva in predloži dokaze, ki so pred izdajo sodne odločbe že obstajali, če pri tem navede upravičene razloge, zakaj tega ni storila že prej.³⁴

V konkretni zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je revidentka v upravni fazi izročitvenega postopka predložila nove dokaze, minister za pravosodje pa jih ni obravnaval, saj se je skliceval na pravnomočno odločitev kazenskih sodišč. Ker je bila taka odločitev, ki jo je potrdilo tudi Upravno sodišče, napačna, je reviziji ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek z napotkom, da bo »moral minister v upravnem delu izročitvenega postopka o zadevi ponovno odločiti in ob tem neposredno uporabiti 18. člen Ustave na način, ki izhaja iz 15. člena Ustave tako, kot ga je utemeljilo Ustavno sodišče v svoji odločbi«.³⁵

Četudi je Vrhovno sodišče stališče Ustavnega sodišča sprejelo, je mogoče razbrati, da se z odločitvijo Ustavnega sodišča ne strinja in vztraja pri svojem stališču, da bi morala biti pristojnost odločanja ministra za pravosodje v izročitvenem postopku urejena z zakonom (in ne zgolj s sodno prakso). Vrhovno sodišče denimo izpostavi, da je Ustavno sodišče »na novo razložilo ustavno načelo zakonitosti delovanja uprave«³⁶ in da prenos pristojnosti odločanja o pogoju iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP med pristojnosti sodišča, izveden z novelo ZKP-N, »torej (po vsebini) nima normativnega učinka«.³⁷ Prav tako Vrhovno sodišče »zgolj pripominja«, da bi stališče Ustavnega sodišča glede navajanja novih dejstev in dokazov (ter s tem povezane prekluzije) lahko pomenilo omejitev (procesnih) pravic strank,³⁸ pri čemer izrecno poudari, da vprašanje obstoja in/ali učinkovanja prekluzij ni bilo predmet revizije.

V kontekstu varstva človekovih pravic v izročitvenih postopkih je zlasti tehten pomislek Vrhovnega sodišča, vezan na navajanje novih dejstev in dokazov. Glede na ureditev izročitvenega postopka upravna faza ne predstavlja »nadaljevanja« sodnega postopka pred kazenskimi sodišči, temveč gre za samostojen postopek. Stališče, da bi stranka dejstva in dokaze, ki so v času postopka pred kazenskim sodiščem že obstajali, pa jih ni navedla, v postopku izdaje odločbe ministra za pravosodje lahko navajala le, če bi za to podala utemeljene razloge, zato ni ustrezno in zanj ne obstaja utemeljen razlog – če se ministru za pravosodje podeli samostojno pooblastilo za ugotavljanje dejanskega stanja, je treba v postopku dopustiti samostojno dokazovanje. Opisana prekluzija bi zato (neutemeljeno) omejevala procesne pravice strank, s tem pa izvotlila razlog za podelitev pooblastila ministru za pravosodje – varstvo absolutnih človekovih pravic.

Sklep

Glede na predstavljeno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča ni več nobenega dvoma, da bo moral minister za pravosodje v upravni fazi izročitvenega postopka pred izdajo odločbe o dovolitvi izročitve ponovno preverjati obstoj pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, in to kljub temu, da za to nima izrecnega pooblastila v zakonu.

Odprto pa ostaja vprašanje ureditve dokazovanja v upravni fazi izročitvenega postopka (in s tem povezane ureditve prekluzije ter preprečevanja zlorabe pravic). Prav tako ne gre zanemariti, da je zahteva po ponovnem preverjanju obstoja pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP vzpostavljena s sodno prakso in da minister za pravosodje izrecnega zakonskega pooblastila za tako ravnanje trenutno nima.

Iz tega razloga bi bilo smiselno, da bi zakonodajalec ureditev izročitvenega postopka dopolnil in na ravni zakona odpravil vsakršno dilemo o obveznosti presoje non-refoulement pogoja ter jasno odgovoril, da minister za pravosodje v postopku izročitve na odločitev kazenskega sodišča ni vezan, kadar bi vezanost povzročila kršitev absolutnih človekovih pravic. Hkrati bi z dopolnitvijo ureditve minister dobil izrecno zakonsko pooblastilo za dodatno varstvo človekovih pravic zahtevane osebe. Prav tako bi bilo smiselno, da bi zakonodajalec uredil vsaj še način dokazovanja in s tem preprečil omejitev procesnih pravic stranke na eni strani ter zlorabo pravic stranke na drugi strani. Glede na to, da je predlog najnovejše novele ZKP že v obravnavi v državnem zboru in ga ta obravnava po skrajšanem postopku, dopolnitve zakonske ureditve izročitvenih postopkov za zdaj še ni mogoče pričakovati.³⁹

Prav tako ostaja odprto vprašanje vpliva odločbe Ustavnega sodišča U-I-388/22 na dojemanje načela zakonitosti v preostalih upravnih postopkih. Četudi je, kot rečeno, Ustavno sodišče rahljanje do sedaj strogega razumevanja načela zakonitosti po najinem mnenju ustrezno zamejilo in tako na načelni ravni širših negativnih posledic ni mogoče pričakovati, hkrati ni mogoče izključiti zlorabe v praksi. Če bo do tega prišlo, bo moralo Ustavno sodišče načelo zakonitosti spet razložiti »na novo«.

---

¹ Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-388/22 z dne 8. junija 2023, 10. točka obrazložitve.

² Ustava RS (URS), Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.

³ Ur. l. RS, št. 176/21 – UPB, 96/22 – odl. US, 2/23 – odl. US in 89/23 – odl. US.

⁴ Ureditev je podrobneje predstavljena v članku Urankar, M.: Izročitveni postopki: vezanost ministra za pravosodje na odločitve (kazenskih) sodišč, Odvetnik, št. 2 (100) – poletje 2021, str. 14.

⁵ Prvi odstavek 522. člena ZKP.

⁶ Prim 18. člen Ustave: »Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.« Prim. 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP): »Nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati.«

⁷ Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, sprejeta 10. 12. 1982 z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov, št. A/RES/39/46, objavljena v Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe št. 7/93. Prim. 3. člen konvencije:
»1. Nobena država članica ne bo pregnala, izgnala in ne izročila osebe drugi državi, če so resni razlogi za sum, da utegne biti mučena.
2. Da bi ugotovili, ali so taki razlogi, bodo pristojni organi upoštevali vse relevantne okoliščine, med drugim tudi to, ali obstaja v zadevni državi vrsta sistematičnih resnih, očitnih ali množičnih kršitev človekovih pravic.«

⁸ Člen 530 ZKP.

⁹ Tretji odstavek 530. člena ZKP.

¹⁰ Sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 970/2021 in I U 961/2021, obe z dne 17. avgusta 2021.

¹¹ Vrhovno sodišče je revizijo glede tega vprašanja dopustilo s sklepi opr. št. X DoR 196/2021-8 z dne 28. julija 2021, opr. št. X DoR 330/2020 z dne 20. januarja 2021 in opr. št. X DoR 226/2021-8 z dne 17. novembra 2021.

¹² Sklep Ustavnega sodišča opr. št. U-I-779/21 z dne 7. aprila 2022.

¹³ Prav tam, točka 20.

¹⁴ Prav tam, točka 16.

¹⁵ Zahteva za oceno ustavnosti, 13. točka na četrti strani, dostopna na spletni strani Vrhovnega sodišča https: //www.sodisce.si/mma_bin2. php?nid=2022112811280985&static_id=2022111611113467 (29. 5. 2024). Več o »dialogu« med sodiščema in zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče prekinilo postopek odločanja o reviziji in sprožilo zahtevo za presojo ustavnosti ZKP, tudi v prispevku Urankar, M.: Vrhovno sodišče vrača žogico Ustavnemu sodišču: kako je treba razlagati 530. člen ZKP?, Pravna praksa, št. 44-45, str. 10.

¹⁶ Zahteva za oceno ustavnosti, 20. točka na osmi strani.

¹⁷ Zahteva za oceno ustavnosti, 8. točka na tretji strani.

¹⁸ Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-255/13 z dne 18. februarja 2016, 11. točka obrazložitve.

¹⁹ Prim. na primer odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-65/08, 29. točka obrazložitve.

²⁰ Tako stališče izhaja denimo iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-69/92 z dne 10. decembra 1992.

²¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-558/19 z dne 12. januarja 2023, 26. točka obrazložitve.

²² Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-388/22 z dne 8. junija 2023, 12. in 13. točka obrazložitve.

²³ Prav tam, 34. in 35. točka obrazložitve.

²⁴ Prav tam, 26. do 32. točka obrazložitve.

²⁵ Prav tam, 31. točka obrazložitve.

²⁶ Prav tam, 32. točka obrazložitve.

²⁷ Prav tam, 37. točka obrazložitve.

²⁸ Prav tam, 40. točka obrazložitve.

²⁹ Ibid.

³⁰ Prav tam, 42. točka obrazložitve.

³¹ Na to je Ustavno sodišče v konkretnem postopku opozorilo v 29. točki obrazložitve.

³² Sodba in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 3/2022 z dne 5. oktobra 2023, točka 22.

³³ Prav tam, točka 23.

³⁴ Prav tam, točka 24.

³⁵ Prav tam, točka 28.

³⁶ Prav tam, točka 19.

³⁷ Prav tam, točka 23.

³⁸ Prav tam, točka 25.

³⁹ Kot je razvidno s spletne strani državnega zbora https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAf Ijo8ziv Sy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsnMz1w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-pHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAAXcoa4!/dz/d5/L2d BISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=72244A93F7609A2CC1258B03003BBD11&db=pre_zak&mandat=IX (30. 5. 2024).