TFL Vsebine / TFLGlasnik

Malo za šalo in malo zares. V časih, ki jih živimo in so vse prej kot enostavni ter v odločitvah organov pogosto nepredvidljivi, bi skoraj vsak izmed nas, ne glede na izobrazbo, starost, poklic in seveda spol, pa tudi druge osebne okoliščine, potreboval svojega odvetnika. Da bi lahko zapisal ali rekel: »S tem se ne bom ukvarjal, pokličite mojega odvetnika. Ali: moj odvetnik vas bo obiskal. Ali: posvetoval se bom s svojim odvetnikom.«

Sicer pa moji spomini na odvetnike segajo v rosna otroška leta. V Kopru sem imela to srečo, da sem v časih, ko na sodišču še ni bilo kamer in obiskov novinarjev, prisostvovala obravnavi v gospodarski zadevi, kjer sta kar dva odvetnika povzdigovala glas in »rušila avtoriteto« mojega strica - sodnika v tej zadevi. Čeprav sem mu pred tem obljubila, da bom le tiho sedela v temni sodni dvorani, mi moj očitno že tedaj človekoljuben čut tega ni dovoljeval. Skočila sem s klopi in glasno protestirala: »Tišina v dvorani, ubogajte strica, ki je sodnik!« Seveda se je situacija umirila, smeha pa je bilo veliko.

Prve odvetnike sem spoznala, ko smo v drugem letniku pravne fakultete obiskovali glavne obravnave in čakali, da se vsaj ena začne in tudi konča, da bi končno napisali svojo nalogo in kritično ocenili udeležence postopka. Ne vem, zakaj, a odvetniki so bili bolj aktivni kot tožilci. Zdaj so se zadeve najmanj uravnovesile. Tako vsaj mislim.

Zato sem uživala ob filmu Hudičev odvetnik in menila, da bi ga moral videti prav vsak odvetniški kandidat. Seveda sem bila tedaj že državna tožilka. Najbolj boleč stavek nasprotnika obtožbe je tedaj bil: »Vaša obtožnica je konstrukt.« K sreči tega nisem doživela pogosto.

Uživala sem v »spopadih« s kolegi odvetniki. Bili so seveda taki in drugačni in z mnogimi se še zdaj rada srečujem ter pogosto obujamo spomine na tiste čudovite čase.

Da pa vendarle nisem vedno igrala vloge stroge in neizprosne tožilke, je dokaz postopek, v katerem je bil obdolženi brez odvetnika. Resnicoljubno je vse priznal in v zaključnem govoru sem poudarila vse olajševalne okoliščine, kar se ga je zelo dotaknilo. Ko sva pred razpravno dvorano čakala na razglasitev sodbe, mi je dejal: »Zelo lepo ste govorili. Koliko sem dolžan?« Pojasnila sem, da nič, saj sem tožilka in bo celo kaznovan. Pa je zamahnil z roko in nadaljeval: »Nič hudega. Ali bi govorili tudi na mojem pogrebu?« Resnici na ljubo mi je bila bližja tožilska toga.

Seveda sem mnoge odvetnike, predvsem odvetnice, v vlogi predsednice Belega obroča Slovenije kasneje pogosto prosila za brezplačno pomoč žrtvam nasilja, zlasti otrokom. Ni jih bilo malo, ki so pomagali. Hvala vsem.

Vedno sem bila vesela povabila Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), da nastopim kot gostja ali predavateljica na različnih srečanjih in odvetniških šolah, kjer sem poudarjala pomen dobrega odvetnika v vlogi pooblaščenca mladoletnih žrtev kaznivih dejanj. Stanje se je z leti izboljšalo. V vlogi predsednice Društva državnih tožilcev Slovenije mi je odvetnike uspelo privabiti celo na tradicionalno in odlično obiskano izobraževanje na Brdo pri Kranju. Tako smo se tam prvič znašli vsi udeleženci postopka; kriminalisti, tožilci, sodniki in odvetniki. Tradicija se tudi po mojem odhodu nadaljuje. Seveda nisem nikoli zamudila priložnosti za opozorilo, da morajo tudi mladoletne storilce kaznivih dejanj zastopati »posebni« odvetniki. Taki, ki se zavedajo, da molk ali zanikanje kaznivih dejanj, ki so jih mladoletniki resnično storili, zanje ni dobra življenjska popotnica. Zato sem mladoletnikom, ki so dejanja sprva zanikali, pozneje pa priznali, ker so jih seveda storili, dodala »odpustke«, da so spoznali, da je resnica »sveta«.

Potem pa so prišli časi, ko sem postala varuhinja človekovih pravic. Povsem nova vloga zaščitnice mnogih, ki so utrpeli krivice. Tako vsaj zatrjujejo iz dneva v dan.

Menim, da ima odvetništvo kot del pravosodja in ustavna kategorija pomembno vlogo pri ohranjanju in krepitvi pravne varnosti ter seveda pri varstvu človekovih pravic, zato vzbujajo skrb opozorila odvetnikov, da nekateri posegi države pomenijo slabitev njihovega položaja, neodvisnosti in samostojnosti.

Varuh prek pobud pozorno spremlja delo odvetnikov in OZS izreka priporočila, da se zbornica še naprej učinkovito odziva na nepravilnosti v lastnih vrstah in s hitrim delom disciplinskih organov zagotovi pravično odločanje o prijavah, vloženih zoper odvetnike.

Vsako leto pohvalimo dan, lani celo teden brezplačne pravne pomoči. Spodbudna je tudi vsa pomoč, ki jo odvetniki nudijo skladno z etičnimi načeli in pravili stroke socialno šibkejšim strankam. Žal pa so še vedno težave pri njeni davčni ureditvi, čeprav Ministrstvo za finance meni, da je to urejeno. S prizadevanji bomo nadaljevali do trenutka, ko bo tudi OZS menila, da so stvari na davčnem področju pravično urejene. Nova vlada je tu in z njo priložnost za skupni pogovor. Kot varuhinja človekovih pravic bom pri tem seveda vztrajala.

Ob visokem jubileju odvetništva v Sloveniji prejmite poleg zahvale za vaše delo tudi iskrene in prijazne čestitke. Tako moje osebne kot tudi tiste, ki vam jih namenja namestnik Ivan Šelih, zadolžen tudi za vaše področje dela. Srečno proti dvestoletnici.

Članek je objavljen v reviji Odvetnik, številka 87/2018