TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbe se zavrne.

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen, čeprav delno iz drugih razlogov. Na podlagi najemne pogodbe z dne 29. 4. 1994 je bila namreč tožena stranka dolžna najemnino plačevati tožeči stranki in če je pozneje tožeča stranka glede nepremičnine, ki je bila predmet najemne pogodbe, sklenila menjalno pogodbo, to na omenjeno obveznost tožene stranke ni vplivalo vse dotlej, dokler ni plačila najemnine od nje zahteval novi lastnik. Kaj se je tožeča stranka z drugo stranko menjalne pogodbe (E. d.d.) dogovorila glede izročitve spornih poslovnih prostorov v last in posest oziroma glede vstopa v pravice in obveznosti iz najemne pogodbe, se tožene stranke ne tiče, saj ni bila stranka menjalne pogodbe. Zato se na določila menjalne pogodbe ne more sklicevati.

Predmet najema je lahko tudi tuja stvar, vstop pridobitelja v pravice in obveznosti najemodajalca (31. člen ZPSPP) pa ne nastane po volji najemnika temveč najemodajalca in pridobitelja. Zato je tožena stranka za plačevanje najemnine ostala zavezana tožeči stranki tudi potem, ko je tožeča stranka z E. d.d. dne 21. 6. 1995 sklenila menjalno pogodbo, in sicer vse do takrat, ko jo je novi lastnik z dopisom z dne 30. 5. 1996 obvestil, da mora najemnino (za čas od 21. 1. 1996) dalje plačevati njemu.

Tožena stranka je v vlogi z dne 4. 11. 1999 poleg ugovora glede višine zahtevka podala tudi ugovor litispendence. Gre za negativno procesno predpostavko, na kar mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (četri odstavek 189 člena ZPP), zato mora tudi ves čas postopka upoštevati v tej smeri podane ugovore. To pa pomeni, da mora tudi nasprotna stranka ves čas postopka imeti možnost, da se ne glede na določbe 286. člena ZPP o takih ugovorih izjavi, sodišče pa mora take izjave upoštevati. Tako je v obravnavanem primeru storila tudi tožeča stranka, sodišče pa je ravnalo pravilno, ko je njene navedbe glede ugovora litispendence upoštevalo.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru (da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji) tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da se je z novim lastnikom najetih prostorov dogovorila o povrnitvi svojih vlaganj. Ta trditev je neupoštevna. Že sodišče prve stopnje je o tem zavzelo pravilno stališče, da se dogovori s pridobiteljem ne tičejo razmerja med pravdnima strankama.