TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Utemeljena je pritožbena navedba, da je treba upoštevati samo tisto, kar je zapisano v sodni poravnavi in da so dodatne toženčeve interpretacije na zaslišanju neupoštevne. Vendar tudi s tako metodo ni mogoče priti do za tožnika ugodnejše odločitve. Pritožbena razlaga, da bi moral toženec doseči izrecen zapis v poravnavi, da je prost obveznosti oziroma da njegovo obveznost prevzema A. A., bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bili stranki pravde, v kateri se je sklepala poravnava, samo sedanja tožnik in toženec.

Sodna poravnava ima značilnosti tako pogodbe kot sodne odločbe. Njen namen je celovita in dokončna ureditev spornih razmerij med strankami: bodisi tistih iz pravde (v celoti ali delno), lahko (in zaželeno) pa tudi drugih – primerjaj 306. člen ZPP. Zato sodna poravnava presega domet (zgolj) pogodbe o prevzemu dolga. To pa pomeni, da ni ustrezna razlaga poravnave, za katero se zavzema pritožba: da bi moralo izrecno pisati, da je C. A. prost obveznosti iz naslova stroškov stanovanja, za katere bi sicer odgovarjal kot najemnik. V poravnavi je jasno določeno, kolikšni so ti stroški in kdo jih je dolžan plačati (A. A.), poleg tega pa tudi, da so s tem urejena vsa medsebojna sporna razmerja, ki se nanašajo na tožbo in da stranke (to pa sta tudi A. A. in B. A.) iz teh naslovov druga do druge nimajo nobenih zahtevkov več. Edino ustrezno tolmačenje tega zadnjega zapisa je, da stranke nimajo nobenih medsebojnih zahtevkov (razen tistih iz poravnave) glede katerekoli zadeve, ki je bila urejena s poravnavo, to pa so tudi v tej pravdi vtoževani stroški. V nasprotnem primeru poravnava ne bi imela nobenega smisla (ki je: dokončna ureditev razmerij, preprečitev novih sporov).