TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi, tretji in četrti stavek drugega odstavka ter tretji odstavek 10.b člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo in 9/18 – popr.) se razveljavijo.  

Ko Ustavno sodišče presoja ustavnost zakona, ki spada na področje uporabe prava Evropske unije, mora pri presoji skladnosti izpodbijanih določb z Ustavo upoštevati tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki se je oblikovala na njeni podlagi.   Vsebina prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zajeta v 18. členu Ustave. Ta ustavna določba vključuje spoštovanje t. i. načela nevračanja, ki prepoveduje neposredno ali posredno vrnitev posameznika v državo, v kateri bi bil izpostavljen obravnavi, ki bi kršila pravico do prepovedi mučenja.   Načelo nevračanja zagotavlja posamezniku pravico do vstopa v državo, ki jo zaprosi za zaščito, in bivanja v njej ter pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem je posamezniku zagotovljena vsebinska presoja, da predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z njim ravnalo nečloveško ali ponižujoče.   Odstranitev posameznika, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, iz države brez presoje, ali so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta posameznik z odstranitvijo iz države izpostavljen nečloveškemu ravnanju, je skladna z načelom nevračanja samo, če je tretja država varna (koncept varne tretje države). Tretja država je varna, če posamezniku nudi učinkovito zaščito pred kršitvijo načela nevračanja. Koncept varne tretje države, ki temelji na izpodbojni domnevi meddržavnega zaupanja, je skladen z načelom nevračanja, če je tretja država zavezana izpolnjevati primerljive mednarodne obveznosti.   Pri predaji posameznika drugi državi članici Evropske unije mora biti zagotovljena natančna in individualna presoja vseh okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Posamezniku mora biti z gotovostjo zagotovljen dostop do postopka, v katerem mu bo zagotovljena presoja, ali so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba zaradi odstranitve iz države izpostavljena nečloveškemu ravnanju.   Stanje v državi, ko je ogrožen obstoj države in obstaja resnična nevarnost, da bodo njeni prebivalci zaradi spremenjenih razmer na področju migracij izpostavljeni nečloveškemu ravnanju, ureja 92. člen Ustave.   Zakonska ureditev, ki omeji vrste in število okoliščin, s katerimi je mogoče izkazati, da obstaja resna nevarnost, da bo zaradi predaje drugi državi posameznik podvržen nečloveškemu ravnanju, in ureditev, v kateri posamezniku ni z gotovostjo zagotovljen dostop do postopka, v katerem mu bo zagotovljena presoja, ali so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta posameznik zaradi odstranitve iz države izpostavljen nečloveškemu ravnanju, ne omogoča učinkovitega izvrševanja pravice iz 18. člena Ustave. Zato pomeni poseg v pravico iz 18. člena Ustave. Poseg vanjo je nedopusten.