TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v I. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.222,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2006 dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke in stranskega intervenienta se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke in stranskega intervenienta zoper sklepe z dne 2. 2. 2012, 2. 4. 2012, 11. 10. 2012 in 30. 1. 2013 se zavrne.

IV. Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta stroške pritožbe.

V. Tožeča stranka in stranski intervenient sta v roku 15 dni dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 628,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

Gotovo je nekrivda stranke v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP podana, če stranka pred prvim narokom za glavno obravnavo ni seznanjena z delom procesnega gradiva, bodisi s trditvami nasprotne stranke bodisi s predlaganimi dokazi.

Pri prekluziji glede navajanja dejstev moramo ločiti med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Stranka naknadno dopolnjuje svoje predhodne navedbe praviloma takrat, kadar te vsebujejo trditve o sklopu dejstev ali pravne abstrakte za preproste pojme oziroma kadar gre za v vsakdanjem življenju pogosto uporabljane pravne pojme, nasprotna stranka pa trditev o (pravno obarvanih) dejstvih prereka, kot to zahteva 1. odstavek 286. člena ZPP. Strankine naknadne navedbe niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata, in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravnorelevantnih dejstvih. Če stranka navaja dejstva, ki so izven že zatrjevanega dejstvenega substrata, tedaj imamo opravka s tako imenovanimi novimi dejstvi.

Ko tožeča stranka prereka uporabo pravila prekluzije zaradi izostanka vročitve določenega procesnega gradiva, dejansko uveljavlja procesno napako sodišča. Zato vprašanje krivde ali nekrivde glede navajanja novih dejstev in posledično predlaganja novih dokazov ni mogoče razlagati ločeno od pravila prekluzije grajanja procesnih napak.

Začasne in končna situacija se izstavijo na podlagi izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen. Dogovor o njihovi izdaji po pravni naravi pomeni dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del.

V Pogodbi stranki nista predvideli prilagajanje popusta v primeru presežnih ali manjkajočih del. Take določbe stranki v pogodbo nista zapisali. To je po mnenju višjega sodišča stvar izida pogodbenih pogajanj in s tem del poslovnega rizika izvajalca pri določanju pogodbenih cen. Spremembe pogodbe se ne more sodno zahtevati.

Dogovor o popustih ni samostojna pogodba, temveč je del gradbene pogodbe. Kavza gradbene pogodbe je zgraditev objekta. Kavzo pogodbe je treba razlikovati od poslovnega interesa od takega posla. Pričakovani dobiček je poslovni interes. Višina cene na enoto ali dogovorjeni popusti vplivajo na pričakovani dobiček, to pa je poslovni interes, za varstvo tega pa stranka nima pravnega varstva.

Stranka je dolžna plačati dodatna dela, ki so bila naročena s strani upravičene osebe, ni pa pogoj za obveznost plačila njihova potrditev s strani nadzornega organa.

Plačila tožene stranke na podlagi 631. člena OZ ne pomenijo kršitve 31. člena ZPPSL. Ko je tožena stranka plačala po 631. členu OZ, je izpolnila toženčevo obveznost na podlagi direktnega zahtevka iz 631. člena OZ. S tem, ko naročnik na podlagi podizvajalčevega neposrednega zahtevka plača podizvajalčevo terjatev do podjemnika, ta podizvajalčeva terjatev in tej nasprotna podjemnikova obveznost prenehata. Hkrati pa preneha tudi naročnikova obveznost v razmerju do podjemnika. To je običajen, zakonsko predviden način uveljavitve terjatve, če podjemnik pripoznane obveznosti ne plača, in ne pomeni odtujevanja premoženja.

Odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP je podan le, če se ugotovi, da ima sodnik takšno osebno prepričanje, da bo o zadevi odločil pristransko (subjektivni kriterij), ali pa da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni kriterij).

Ni mogoče sprejeti stališča, da je zaradi napada s strani tožeče stranke tekom pravdnega postopka omajana pristranskost izvedenca. To sicer ni mogoče kategorično izključiti, a iz te zadeve kaj takega ne izhaja. Ob zatrjevanem, posplošenem stališču bi stranka, ki je očitno nezadovoljna z izidom postopka, ki ga izvedensko mnenje nakazuje, vselej vzpostavila oziroma zanetila sporno situacijo oziroma težaven odnos z izvedencem in tako v vsakem primeru dosegla izločitev njej nenaklonjenega izvedenca.