Odločba o razveljavitvi prve in druge alinee prvega odstavka 1. člena zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Erike Jeschounig, Herberta Wagnerja in Erne Fauland iz Avstrije, ki jih zastopa pooblaščenec Danilo Goriup iz Žalca, Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, ki ga zastopa Franc Izgoršek, predsednik Združenja, dr. Ljuba Sirca iz Kranja, Elizabete Ortner Born iz Tržiča, ki jo zastopa dr. Mirko Silvo Tischler, odvetnik v Ljubljani, dr. Johannesa Attemsa in mag. Eleonore Drasche iz Avstrije, ki ju zastopa Rok Fink, odvetnik v Celju, inž. Toma Kneza iz Ljubljane, Igorja Levstka in Silvije Oblak iz Ljubljane, Janeza Rozmana iz Ljubljane in dr. Ksenije Rozman iz Ljubljane, ki jo zastopa pooblaščenec Janez Rozman, na seji dne 13. februarja 1998

Erika Jeschounig, Herbert Wagner in Erna Fauland so po svojem pooblaščencu Danilu Goriupu iz Žalca vložili pobudo za oceno ustavnosti druge alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 49/97 – v nadaljevanju: ZZZIND). Navajajo, da je bilo vračanje nacionaliziranega premoženja upravičencem po pokojnem ing. Johanu Jeschounigu in pokojni Irmi Jeschounig ter upravičenki Eriki Jeschounig ustavljeno zaradi izpodbijane določbe ZZZIND, ker je bilo za vse tri denacionalizacijske upravičence državljanstvo ugotovljeno na podlagi ugotovitvene odločbe iz 63. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Pobudniki se sklicujejo na odločbo št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 in sklep št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, v katerih je ustavno sodišče že ugotovilo, da bi vsako dodatno podaljševanje roka pomenilo neutemeljeno podaljševanje neustavnega stanja in kršitev pravic prizadetih denacionalizacijskih upravičencev. S tem ko je zakonodajalec sprejel izpodbijani zakon in z njim podaljšal moratorij, je po mnenju pobudnikov zaobšel odločitev ustavnega sodišča. Pobudniki predlagajo razveljavitev izpodbijane določbe.

Združenje lastnikov razlaščenega premoženja s svojo pobudo z dne 30. 7. 1997 izpodbija ZZZIND, ker po šestih letih veljavnosti ZDen posega v pridobljene pravice upravičencev in pomeni kršitev 2., 14., 33. in 155. člena ustave. Pobudnik meni, da posebno kršitev 2. člena ustave predstavlja določba, s katero se je zadržala vrnitev premoženja osebam, ki so postale denacionalizacijski upravičenci s podelitvijo državljanstva na podlagi 63. člena ZDen. Že z zakonom o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. U-I-107/96, je bila upravičencem povzročena moralna in materialna škoda, prav tako pa izgublja Republika Slovenija kot država svojo kredibilnost. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za vložitev pobude s tem, da kot združenje zastopa interese denacionalizacijskih upravičencev, ki so Združenje s svojim pristopom pooblastili, da spremlja skladnost denacionalizacijskih postopkov z določbami ZDen in določbami ustave.

Pobudnik dr. Ljubo Sirc v svoji pobudi z dne 31. 7. 1997 in njeni dopolnitvi z dne 25. 8. 1997 navaja, da je Državni zbor v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča in s 26. členom ustave podaljšal moratorij do 20. decembra 1997 in dodatno vključil v moratorij še zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Meni, da je Državni zbor prekinil izvajanje ZIKS, ki velja in se izvaja že dve desetletji, z očitnim namenom, da ga spremeni. Vsako spreminjanje ZIKS za nazaj naj bi pomenilo kršitev 155. člena ustave, ki dovoljuje spreminjanje zakonov za nazaj le, če to služi javni koristi in če ne posega v pridobljene pravice. Poudarja, da ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-107/96 govori o možnostih in potrebi, da se vračanje po krivem obsojenim spremeni, ne pove pa, ali naj bi spremembe veljale le za naprej ali pa naj bi zakonodajalec kršil 155. člen ustave in ukrepal tudi za nazaj. Po mnenju pobudnika bi bila vsaka sprememba vračanja po ZIKS za nazaj kršitev pridobljenih pravic po krivem obsojenih oseb. Po vseh pravnih načelih ni dovoljeno zmanjšati pravic zaplenjencev na raven denacionalizirancev, ampak je dopustno kvečjemu le povečati pravice slednjih. Finančna sposobnost Republike Slovenije ne more vplivati na pravice upravičencev in se država svojih finančnih obveznosti do državljanov ne more znebiti iz tega razloga. Po mnenju pobudnika je javna korist v hitri vrnitvi odvzetega privatnega premoženja. Eden izmed virov privatnih investicij naj bi bilo tudi vrnjeno zaplenjeno in nacionalizirano premoženje.

Zato bi bilo racionalno in koristno, da bi slovenska oblast prenehala s poskusi omejevanja vračanja premoženja in da začne sklepati poravnave v okviru možnosti, ki jih pa je potrebno oceniti objektivno, ne pa jih omejevati iz ideoloških razlogov in iz zavisti. Pobudnik opozarja na slabo gospodarjenje z odvzetim premoženjem v prejšnjem sistemu, v katerem je imela absolutno oblast Zveza komunistov. Nadalje navaja, da je sprožil nekaj postopkov na podlagi ZIKS za vrnitev svojega zaplenjenega premoženja, ki še niso končani, čeprav se njegova zadeva vleče že od januarja 1991, ko je bila sodba Vrhovnega sodišča LRS, z dne 12. 8. 1947 razveljavljena. Pobudnik tako že vrsto let čaka, da bi dobil vrnjeno svoje premoženje, katerega bi rad koristno uporabil. Star je že 77 let in nima več veliko časa, da bi uredil naložbo družinskega premoženja in zapustil svoje premoženje družini v urejenem stanju. Predlaga, da se zadrži izvrševanje izpodbijanega zakona, ker ne nastajajo škodljive posledice le osebno njemu, ampak tudi celotnemu gospodarskemu napredku države.

Elizabeta Ortner Born v svoji pobudi z dne 4. 9. 1997 navaja, da je denacionalizacijska upravičenka po pokojnem Karlu Bornu, ki mu je bilo premoženje vzeto z zaplembo in z agrarno reformo. Odvzeto premoženje ni bilo fevdalnega izvora, ker ga je njen pravni prednik kupil konec prejšnjega stoletja. Ustavno sodišče v svoji odločbi ni definiralo fevdalne lastnine, prav tako pa tega ni storil tudi zakon. Pobudnica meni, da je izpodbijani zakon v nasprotju z 2. členom ustave iz štirih razlogov. Prvi razlog neustavnosti je ta, da izpodbijani zakon ne opredeljuje natančno in jasno, kaj pomeni premoženje fevdalnega izvora in na katero premoženje se nanaša, zaradi česar da zakona ni mogoče izvrševati. Drugi razlog neustavnosti naj bi bil v tem, da ne obstajajo nujni in utemeljeni razlogi, da je že drugič uveden moratorij na izvrševanje ZDen. Z zavlačevanjem izvrševanja ZDen se upravičenci postavljajo v dvomljiv in nejasen položaj, kar je v popolnem nasprotju z načeli pravne države, ki naj bi zagotavljala pravno varnost, zaupanje v pravo in stabilnost pravnih razmerij. Tretji razlog je v tem, da se z zadržanjem izvrševanja ZIKS posega tudi v zakon o kazenskem postopku, ki ureja ta vprašanja v 13. členu in 538. do 546. členu, katerih izvrševanja pa zakonodajalec ni zadržal. Gre za nekonsistentnost pravnega reda, kar je v nasprotju z načelom pravne države. Kot četrti razlog pobudnica uveljavlja dejstvo, da iz izpodbijanega zakona ni jasno, kako naj se anulirajo pravnomočne odločbe, kot to predvideva 1. člen izpodbijanega zakona. Če so upravne odločbe pravnomočne, se morajo izvršiti ali pa spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa ZUP. Ustavno sodišče v svoji odločbi o prvem moratoriju ni obravnavalo ustavnosti revizij denacionalizacijskih odločb, čeprav je to pobudnica izrecno zahtevala.

Dr. Johannes Attems in mag. Eleonore Drasche v svoji pobudi navajata, da kot pravna naslednika po pokojnima Ferdinandu in Wandi Atems zahtevata vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS. Menita, da je z izpodbijanim zakonom kršena njuna ustavna pravica iz 23. člena ustave, ki zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah brez nepotrebnega odlašanja odloča sodišče. Po njunem mnenju je izpodbijani zakon političen zakon, ki je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ustave in načelom enakosti iz 14. člena ustave. Zakonodajalec v izpodbijanem zakonu neenako obravnava tiste, ki so bili neopravičeno obsojeni pred koncem leta 1958, v primerjavi s tistimi, ki naj bi bili neopravičeno obsojeni kasneje. Neenako obravnava tudi tiste, katerih premoženje naj bilo fevdalnega izvora, v primerjavi s tistimi, katerih premoženje ni fevdalnega izvora. Pobudnika menita, da izraz “fevdalni izvor” sploh v pravu ne obstaja in da v slovarjih nista mogla najti, kaj naj bi ta izraz pomenil. Poudarjata, da jima zaradi nepotrebnega zavlačevanja postopkov nastaja škoda, in prilagata kopijo članka in fotografijo propadajočega dela gradu v Slovenski Bistrici, katerega vrnitev zahtevata. Poudarjata, da zaradi počasnih sodnih postopkov nastaja škoda tudi državi in da bosta v primeru spremembe ZIKS svoje pravice uveljavljala pred mednarodnim sodiščem. Predlagata, da ustavno sodišče ugotovi, da je neustaven celoten zakon oziroma da razveljavi 2. člen, ki se nanaša na ZIKS.