TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 12. člena, 13. in 13.a člen ter 16. člen Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10 in 30/18) v delu, v katerem določa kriterije za podelitev statusa mestne občine, niso v neskladju z Ustavo.   Člen 14b in 16. člen Zakona o lokalni samoupravi v delu, v katerem določa postopek podelitve statusa mestne občine, sta v neskladju z Ustavo.   Zakon o lokalni samoupravi je v neskladju z Ustavo, kolikor ne določa pravnega varstva zoper odločitve Državnega zbora, da niso izpolnjeni kriteriji za ustanovitev nove občine oziroma spremembo območja občine, in zoper odločitve Državnega zbora, da niso izpolnjeni kriteriji za podelitev statusa mestne občine.   Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do drugačne zakonske ureditve je zoper odločitev Državnega zbora, s katero ta ugotovi, da niso izpolnjeni zakonski kriteriji za ustanovitev nove občine in da ne bo razpisal referenduma, zagotovljeno pravno varstvo z zahtevo pred Ustavnim sodiščem, ki jo lahko vloži vlagatelj predloga za ustanovitev občine in razpis referenduma v roku 30 dni od sprejetja odločitve Državnega zbora.   Zahteva za oceno ustavnosti sklepa Državnega zbora št. 005-02/21-10 z dne 26. 11. 2021 se zavrže.   Zahteva za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo, 52/20 in 30/24) se zavrže.

Ustavne določbe o lokalni samoupravi prebivalcem Republike Slovenije ne zagotavljajo pravice do lastne občine, temveč pravico do uresničevanja lokalne samouprave v občini, ki je ustanovljena v skladu s pogoji in po postopku, ki jih določa zakon. Pravica do lokalne samouprave torej pomeni pravico ljudi, da o zadevah lokalnega pomena odločajo na način, ki je zagotovljen z organizacijo lokalne samouprave. Čeprav se v njenem okviru uresničujejo človekove pravice (npr. pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave), ustavna pravica do lokalne samouprave sama po sebi ni človekova pravica. Takšen ustavni koncept lokalne samouprave pušča zakonodajalcu široko polje proste presoje za njegovo zapolnitev na zakonski ravni. Bistveni pogoj za uresničevanje ustavne pravice do lokalne samouprave je ustanovitev občine. Zato morajo biti kriteriji za ustanovitev občine jasno in pomensko določljivo določeni v zakonu, saj sicer te pravice in ustavnih določb o lokalni samoupravi nasploh ne bi bilo mogoče uresničevati. Glede na bistveno spremenjene okoliščine v primerjavi s tistimi, ki so obstajale ob vzpostavljanju lokalne samouprave v letih 1994 in 1998, glede na dejstvo, da je vsem prebivalcem Republike Slovenije že zagotovljeno uresničevanje pravice do lokalne samouprave v eni od obstoječih občin, in glede na to, da iz Ustave ne izhaja pravica do lastne občine v tem smislu, da bi lahko prebivalci uresničevali pravico do lokalne samouprave le v okviru občine, ki je ustanovljena po želji in podobi posamezne skupine ljudi ali celo posameznika, so izpodbijani kriteriji tako za ustanovitev novih občin oziroma spremembo njihovih območij kot za podelitev statusa mestne občine urejeni dovolj določno, da je zagotovljeno uresničevanje pravice do lokalne samouprave in preprečeno arbitriranje Državnega zbora. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z 2. členom Ustave (protiustavna pravna praznina), posledično pa tudi ne z drugim odstavkom 14. člena, 44., 138., 139., 140., 141. in 142. členom Ustave. Ureditev postopka ustanovitve novih občin oziroma spreminjanja območij občin je bistveni pogoj za uresničevanje ustavne pravice do lokalne samouprave in ustavnih določb o lokalni samoupravi nasploh. Če postopek ni jasno in pomensko določljivo urejen, je uresničevanje te pravice ogroženo ali celo onemogočeno. Jasno in pomensko določljivo urejen postopek ustanovitve novih občin oziroma spremembe njihovih območij pa ni le pogoj za dejansko uresničevanje pravice do lokalne samouprave, temveč se v tem postopku izvršuje tudi pravica glasovati na referendumu o ustanovitvi občine, ki je ustavnopravno varovana s pravico iz 44. člena Ustave. Na številna in kompleksna pravna vprašanja v zvezi z ureditvijo postopka ustanovitve nove občine oziroma podelitve statusa mestne občine v določbah Zakona o lokalni samoupravi, Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi in Poslovnika Državnega zbora ni mogoče najti odgovora na podlagi nobene od ustaljenih metod pravne razlage. Zakonodajalec bi moral odgovoriti na navedena vprašanja, saj je to nujno za uresničevanje pravice glasovati na referendumu o ustanovitvi nove občine, ki je kot človekova pravica varovana v okviru pravice iz 44. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave), in za uresničevanje ustavne pravice do lokalne samouprave. Veljavna ureditev postopka ustanovitve novih občin oziroma spremembe njihovih območij in ureditev postopka podelitve statusa mestne občine teh vprašanj ne ureja (protiustavna pravna praznina). Odločitve Državnega zbora v zakonodajnem postopku, s katerimi ugotavlja, ali so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za ustanovitev novih občin oziroma spremembo njihovih območij, niso akti politične diskrecije, temveč gre za presojo zakonodajalca, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni kriteriji za ustanovitev nove občine oziroma podelitev statusa mestne občine, ki jih splošno določata Ustava in Zakon o lokalni samoupravi. Te odločitve imajo neposreden vpliv na uresničevanje ustavne pravice prebivalcev do lokalne samouprave, saj je od njih odvisno, ali bodo prebivalci določenega območja na referendumu vprašani za mnenje glede ustanovitve nove občine ali ne (tretji odstavek 139. člena Ustave), in posledično, upoštevaje referendumski izid, ali bo prišlo do ustanovitve nove občine oziroma spremembe območja občin ali ne. Tudi podelitev statusa mestne občine ni akt politične diskrecije, temveč je Državni zbor pri odločanju o tem vprašanju dolžan spoštovati zakonske kriterije, ki jih je sam določil. Ocena (ali ugotavljanje) izpolnjevanja z Ustavo in zakonom določenih kriterijev je občutljivo vprašanje, ki ne izključuje možnosti arbitrarnega odločanja. Zato mora biti zoper take odločitve zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti zavrže, če ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 24.b člena Zakona o Ustavnem sodišču. Ustavno sodišče zahtevo zoper sklep Državnega zbora, da ne bo razpisal referenduma o ustanovitvi nove občine, zavrže, če jo vloži neupravičena oseba.