TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali omogočal nezakonite ali nenamenske porabe javnih sredstev. Nastanek škode je pri očitanih kaznivih dejanjih objektivni pogoj kaznivosti.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni samovoljno in samoiniciativno odločal o povišanju cen storitev čiščenja niti o številu zaposlenih pri izvajanju storitve čiščenja, za katere se je upošteval dvig minimalne plače. Med znake kaznivega dejanja se namreč šteje tudi delavčev subjektivni odnos (krivda), ki se v KZ-1 zahteva za storitev določenega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 mora biti podana ustrezna stopnja krivde, tj. naklep. Da bi mu bilo mogoče očitati naklep, bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev oziroma nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti ali opustiti. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj se je pred pripravo in parafiranjem dodatkov usklajeval oziroma posvetoval z ostalimi zaposlenimi (in nadrejenimi) in si pridobival ustrezne informacije. Naklepnega ravnanja mu ni mogoče očitati pri potrjevanju računov, saj ta tožnikova obveznost niti ni bila ustrezno konkretizirana. Tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati niti t. i. eventualnega naklepa, ki pa tudi sicer za kaznivo dejanje iz 257.a členu KZ-1 ne zadostuje.