TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke krijeta vsak sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da bi jo naj sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do očitane kršitve pojasnilne dolžnosti s strani tožnikove zdravnice A. A., dr. med., spec. nevrologije. Sodišče prve stopnje se je do te trditve opredelilo in sicer potem, ko je dokazno ocenilo pisno izjavo imenovane z dne 25. 4. 2019 (priloga spisa B7), iz katere jasno izhaja, "da je bilo tožniku natančno in izčrpno pojasnjeno, za kakšno bolezen gre, kako poteka in tudi, kako se zdravi. Pojasnjena mu je bila prognoza bolezni, kot tudi to, da se kljub terapiji bolezen slabša in da zdravilo pri enem pacientu učinkuje, pri drugem manj. Tožnik je bil v nadaljevanju redno kontroliran, njegovo zdravstveno stanje nadzorovano, pri čemer stanje ni kazalo znakov slabšanja, kar vse je zavedeno v zdravstveni dokumentaciji pacienta. Že pri uvajanju zdravila mu je bilo povedano, da se zdravilo uvaja postopoma zaradi stranskih učinkov. Pacient je dobil natančna navodila glede načina uvajanja zdravila in eventualnih možnih problemov, ki lahko pri tem nastanejo. Prav tako mu je bilo povedano, da naj v primeru kakršnih koli težav takoj pokliče medicinsko sestro in pride drugi dan na pregled. Tožnik ni nikoli govoril o svojih dvomih glede zdravljenja in ni podajal nobenih dodatnih vprašanj glede simptomov bolezni in poteka zdravljenja, kot tudi ne o stranskih učinkih zdravljenja, saj mu je bilo vse večkrat natančno pojasnjeno". Sodišče prve stopnje je razen tega imenovano tudi zaslišalo kot pričo (narok za glavno obravnavo z dne 4. 9. 2020) zato so pritožbene navedbe o tem, da imenovana nevrologinja pojasnile dolžnosti ni opravila oziroma "da je tožnik privolil v zdravljenje zgolj zaradi nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti", v celoti neutemeljene. In ker se je tožnik prostovoljno zdravil kar 12 let je njegov argument v pritožbi, da ni bil seznanjen s tveganji in simptomi, povsem neprepričljiv. Dokaz z izvedenci sodi med posebne vrste dokaznih sredstev. V skladu s 254. členom ZPP je sodišče prve stopnje dolžno odpraviti nasprotja ali bistvene razlike glede odločilnih dejstev in to celo po uradni dolžnosti. Vendar v obravnavanem primeru ne obstajajo okoliščine za takšno ravnanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da sta izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete z dne 27. 1. 2020 in njegova pisna dopolnitev z dne 20. 4. 2021 jasna, strokovna in popolna ter nudita zadostno podlago za odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Komisija je namreč pregledala vso medicinsko dokumentacijo tožnika in slednjega tudi osebno ter prepričljivo zaključila, da zavarovanka toženke pri zdravljenju tožnika ni storila strokovne napake, saj so bili v klinični sliki prisotni vsi znaki za postavitev diagnoze Parkinsonova bolezen. Ob tem sta tudi ovrgla tožbene navedbe o vzročni zvezi med jemanjem zdravil za Parkinsonovo bolezen in težavami, ki jih je navajal tožnik. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja je Komisija tudi odgovorila na vsa dodatna vprašanja in pomisleke tožnika na prvotno izvedensko mnenje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pritegnitev novega sodnega izvedenca iz tujine nepotrebna in bi le podaljšala in podražila predmetni pravdni postopek.