TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o revidiranju (Uradni list RS, št. 11/01) ni bil v neskladju z Ustavo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 36. člena Zakona o revidiranju se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke drugega odstavka 34. člena Zakona o revidiranju se zavrže. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 18/2003 z dne 14. 2. 2006 v zvezi z odločbama Slovenskega inštituta za revizijo št. OP-PR-07/03-1 z dne 4. 9. 2003 in št. OZP-OP-08/03-1 z dne 8. 5. 2003 se zavrne.

Postopki nadzora nad pooblaščenimi revizorji po Zakonu o revidiranju (ZRev-1) niso bili disciplinski postopki, ukrep opomina pa ni bil disciplinska sankcija. Disciplinska odgovornost je po svoji naravi kaznovalna odgovornost, kar ne velja za odgovornost, uveljavljeno v sistemu nadzora po Zakonu o revidiranju (ZRev-1). Ukrepi nadzora po Zakonu o revidiranju (ZRev-1) so tvorili smiselno celoto z določitvijo pogojev za izdajo dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja. Vstop v revizijsko dejavnost namreč že v času veljavnosti Zakona o revidiranju (ZRev-1) ni bil svoboden, pač pa je bil zaradi zaščite javnega interesa podvržen zahtevi po pridobitvi ustreznega dovoljenja, ki ga je v primeru izpolnjevanja predpisanih pogojev izdal pristojni organ. Namen teh pravil je bil zagotoviti, da bodo naloge pooblaščenega revizorja ves čas opravljale samo visoko strokovno usposobljene osebe z visokimi etičnimi kriteriji. Tak pristop zakonodajalca je razumljiv, glede na to, da imajo lahko napake pri opravljanju revizijskih nalog zelo resne posledice. Kljub temu, da Zakon o revidiranju (ZRev-1) ni določal zastaralnih rokov v postopkih izrekanja opomina pooblaščenim revizorjem, pravna negotovost, ki je izvirala iz dejstva, da Zakon o revidiranju (ZRev-1) za vodenje navedenih postopkov in izrekanje ukrepov ni določal zastaralnih rokov, ni bila nerazumna in stvarno neupravičena glede na izjemen pomen učinkovitega nadzora nad delom pooblaščenih revizorjev. Zato je očitek o neskladju Zakona o revidiranju (ZRev-1) z 2. členom Ustave neutemeljen. Opustitev določitve zastaralnih rokov v Zakonu o revidiranju (ZRev-1) ni povzročila niti neskladja s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki zakonodajalcu nalaga, da v bistvenem enake primere obravnava enako, razen če obstajajo za razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Postopka izrekanja ukrepov nadzora po Zakonu o revidiranju (ZRev-1) po cilju in namenu ni mogoče enačiti s kaznovalnimi postopki. Prav tako niso utemeljeni očitki, ki izhajajo iz primerjave z odvetniki in drugimi primerljivimi poklici. Nadzor po Zakonu o revidiranju (ZRev-1) se je po področju, cilju in namenu zadostno vsebinsko razlikoval od nadzora nad opravljanjem odvetniškega in notarskega poklica. Obenem razlike med navedenimi pravnimi režimi nadzora niso bile tako velike, kot je poskušal prikazati pobudnik. O očitkih pobudnika, da postopek izreka opomina ni bil končan v štirih letih po storjenem dejanju, se je Ustavno sodišče izreklo že ob odločanju o pobudi. Zato ob neuspehu pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti tudi ustavna pritožba glede istih vprašanj ne more uspeti.