na dokumentu
Portal TFL
VSL sodba I Cpg 617/2015 - metanje predmetov udeležencev demonstracij v stavbo Državnega zbora – odškodninska odgovornost države – javni shod – nevarna dejavnost – splošne do...
SODIŠČE
Višje sodišče v Ljubljani
ODDELEK (*)
Gospodarski oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
18.11.2015
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSL sodba I Cpg 617/2015
INTERNA OZNAKA (*)
VSL0073687
SENAT, SODNIK
Renata Horvat (preds.), Nada Mitrović (poroč.), Vesna Jenko
INSTITUT VSRS
metanje predmetov udeležencev demonstracij v stavbo Državnega zbora – odškodninska odgovornost države – javni shod – nevarna dejavnost – splošne dolžnosti organizatorja – odgovornost vodje – objektivna odgovornost organizatorja in vodje javnega shoda – krivdna odgovornost – škoda na državnem premoženju – država kot oškodovanec – subrogacija – izključitev subrogacije – solidarna odgovornost – trditveno in dokazno breme – skupni interes oškodovanca in odgovorne osebe – pasivna legitimacija – standard skrbnosti – pravica do mirnega zbiranja – pravica do povračila škode
PODROČJE VSRS
USTAVNO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – JAVNI SHODI IN JAVNE PRIREDITVE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
IZREK
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka in prvotožena ter drugotožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.
II. Tožeča stranka in prvotožena ter drugotožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.
JEDRO
Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti.
V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper oškodovanca, ki je državni organ, za katerega odgovarja RS zaradi česar je podana situacija kot če bi RS uveljavljala odškodnino zoper samo sebe. Iz navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru subrogacija zoper tretjetoženo stranko izključena in tožbeni zahtevek zoper njo že iz tega razloga ni utemeljen.
Tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla točno česa toženi stranki nista naredili, pa bi morali narediti, temveč zato, ker sta se toženi stranki odgovornosti razbremenili, saj sta dokazali, da sta zadostili zahtevanemu standardu skrbnosti in storili vse kar sta v skladu z zakonom morali oziroma kar se je v konkretnem primeru lahko od njiju zahtevalo. S tem pa se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi, v kolikor bi želela uspeti s tožbenim zahtevkom, morala podati ustrezne trditve in predlagati dokaze o tem, katere dolžnosti toženi stranki nista izpolnili oziroma v čem je njuna opustitev.
V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper oškodovanca, ki je državni organ, za katerega odgovarja RS zaradi česar je podana situacija kot če bi RS uveljavljala odškodnino zoper samo sebe. Iz navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru subrogacija zoper tretjetoženo stranko izključena in tožbeni zahtevek zoper njo že iz tega razloga ni utemeljen.
Tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla točno česa toženi stranki nista naredili, pa bi morali narediti, temveč zato, ker sta se toženi stranki odgovornosti razbremenili, saj sta dokazali, da sta zadostili zahtevanemu standardu skrbnosti in storili vse kar sta v skladu z zakonom morali oziroma kar se je v konkretnem primeru lahko od njiju zahtevalo. S tem pa se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi, v kolikor bi želela uspeti s tožbenim zahtevkom, morala podati ustrezne trditve in predlagati dokaze o tem, katere dolžnosti toženi stranki nista izpolnili oziroma v čem je njuna opustitev.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.