TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 153.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje do plačila.

Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Tožeča stranka ima v ustanovnem kapitalu nominiran družbeni kapital, saj sta njegova družbenika N. d.d. in K. d.d. podjetji v družbeni lastnini. Določba prvega odstavka 48. člena ZLPP se uporablja tudi za tožečo stranko, saj sta podjetji K. d.d. in N. d.d. vlagali vanjo svoj družbeni kapital. Določba prvega odstavka 48. člena ZLPP "pred začetkom preoblikovanja" se tako v konkretnem primeru nanaša na preoblikovanje v slednjih dveh podjetjih, in ne na morebitno preoblikovanje pri tožeči stranki. Če tožena stranka ne bi opravila revizije v tožeči stranki, bi pri podjetjih K. d.d. in N. d.d. ne mogla ugotavljati nepravilno določenih razmerij družbenega in zasebnega kapitala pri tožeči stranki in bi s tem ne bil pravilno določen družbeni kapital pri podjetjih K. d.d. in N. d.d. Zato je bilo potrebno tudi tožeči stranki naložiti ustrezne ukrepe.

Revizijski organ je v postopku revizije ugotovil, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Ker tožeča stranka ni v predpisane roku zagotovila pravilnega izkazovanja višine družbenega kapitala po stanju na dan 1. 1. 1993, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Za izdajo te odločbe je imela vsa pooblastila v 48.c členu ZLPP. Sklicevanje tožeče stranke v pritožbi, da bi lahko oškodovanja glede izplačil kilometrin, dnevnic, stroškov za reprezentanco, kreditov, ki jih je tožeča stranka izplačevala v skladu s svojimi splošnimi akti, izpodbijal le Družbeni pravobranilec Republike Slovenije, ni utemeljena. Ker se vsi dejanski stanovi oškodovanj družbene lastnine, navedeni v revizijski odločbi, ujemajo z domnevanimi oškodovanji v posameznih alinejah 48.a člena ZLPP, je tožena stranka ravnala povsem v skladu s svojimi pooblastili.

V postopku izpodbijanja odločbe pred sodiščem le-temu ni bilo potrebno navesti pozitivnih predpisov, ki naj bi bili v času domnevnega oškodovanja kršeni. V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 32/94) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so zakonske domneve oškodovanj družbene lastnine oblikovane na podlagi že prej veljavnih norm o ravnanju z družbeno lastnino in zato določba 48.a člena ZLPP ne učinkuje za nazaj ter ne posega v že pridobljene pravice. Ta zakonska določba predstavlja operacionalizacijo meril dobrega gospodarja. Zato je dovolj, da tožeča stranka ugotovi, da je prišlo pri tožeči stranki do dejanj, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Tudi, če je prišlo do teh dejanj v skladu z internimi akti tožeče stranke, zaradi le-teh ne more biti izključena uporaba 48.a člena ZLPP.

Ker je odločba, izdana v postopku revizije po ZLPP, odločba, izdana v upravnem postopku, je treba zakonitost postopka, v katerem je bila izdana, presojati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala ničnost odločbe. Vendar pa je bila odločba izdana v predpisanem upravnem postopku po 48.b členu ZLPP in ni bila izdana v upravnem postopku v stvari sodne pristojnosti. Zato ni bil podan razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, da bi sodišče moralo izreči odločbo za nično. Enako velja tudi za 3. točko 267. člena ZUP, saj ne držijo trditve tožeče stranke, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti.

Pri domnevi oškodovanja iz tč. 1 je tožeča stranka menila, da vpis spremembe osnovnega kapitala v sodnem registru nima konstitutivnega učinka. Res je sicer, da vpis spremembe osnovnega kapitala nima neposrednega konstitutivnega učinka, vendar je materialnopravna predpostavka za veljaven nastanek pravnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno upoštevala stanje družbenega kapitala, vpisanega v sodnem registru, za pravilno določitev razmerij družbenega in zasebnega kapitala. Zato so tudi nebistvene navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati knjigo družbenikov ter se pri tem sklicevala na soglasje Agencije za privatizacijo, ki naj bi potrdila pravilnost vseh sprememb v osnovnem kapitalu in osnovnih vložkih družbenikov, ki jih je tožeča stranka v spornem obdobju izvršila. Sploh pa je glede soglasja Agencije že sodišče prve stopnje obrazložilo, da registrsko sodišče omenjenega soglasja ni upoštevalo in je zahtevalo od tožeče stranke, da predloži novo soglasje. O domnevah oškodovanj, zajetih v izpodbijani odločbi, in ki so predmet preizkusa v tem pravdnem postopku, tožena stranka ni obveščala družbenega pravobranilca. Zato očitek tožeče stranke, da bi moral določena oškodovanja, ki se nanašajo na pavšalne zneske izplačil kilometrin, dnevnic itd., navedene v 3. točki odločbe (6. točka 48.a člena ZLPP), in kredite, ki jih je dajala tožeča stranka svojim delavcem (1. točka 48.a člena ZLPP), dokazovati šele družbeni pravobranilec, ne drži.

Tožeča stranka bi morala po 230. členu ZPP izpodbiti zakonito domnevo, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Takšnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje, in dokazov, s katerimi bi dokazovala, da do očitanih ravnanj ni prišlo, ni podala. Vsi dejanski stanovi, ki jih je tožena stranka ugotovila v izpodbijani odločbi, pa se ujemajo s predpisanimi domnevami v 1., 6. in 10. točki 48.a člena ZLPP. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.