TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sodba ESČP, Melike proti Turčiji, št. 35786/19, 15. junij 2021

Hiter razvoj tehnologije, ki smo mu priče v zadnjih desetletjih, je s sabo prinesel tudi izzive na področju prava človekovih pravic. Nastanek svetovnega spleta je omogočil praktično neomejeno izmenjavo informacij in idej med ljudmi po vsem svetu in ne glede na državne meje. Vsaj navidez je to pozitivno prispevalo k varstvu pravice do obveščenosti kot sestavnega dela svobode izražanja, vendar pa so bila družbena omrežja v zadnjem času tudi večkrat grobo zlorabljena z namenom manipuliranja z javnim mnenjem. Vplivanje na volitve z uporabo algoritmov, ki na družbenih omrežjih oblikujejo javno mnenje v skladu z interesi naročnika te »storitve«, je postalo resna grožnja demokratičnemu družbenemu procesu.¹ Možnost hitrega in množičnega širjenja resničnih in neresničnih informacij o zasebnem življenju posameznikov pa je tudi resno ogrozila njihovi pravici do osebnega dostojanstva in do zasebnosti.²

Komunikacija na družbenih omrežjih je glede pravnih posledic v bistvenem izenačena s komunikacijo, ki poteka na tradicionalen, pisni ali ustni način. Družbena omrežja so le sredstvo oziroma komunikacijski kanal, ki omogoča izmenjavo informacij in idej med uporabniki družbenega omrežja. To pomeni, da avtor na družbenih omrežjih zapisanih besed povsem enako odgovarja zaradi morebitne zlorabe svobode izražanja, kot če bi svoja mnenja oziroma informacije javnosti sporočil na drug, »tradicionalen« način. Pa vendar ima izmenjava mnenj po družbenih omrežjih tudi nekatere posebnosti.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Melike proti Turčiji obravnavalo zanimivo vprašanje zlorabe pravice do svobode izražanja z všečkanjem na omrežju Facebook. V nadaljevanju bom na kratko prestavil vsebino te sodbe.

Gospa Selma Melike je bila na podlagi pogodbe zaposlena kot čistilka na turškem ministrstvu za šolstvo. Leta 2006 je všečkala več objav na Facebooku, ki so bile kritične do aktualne turške oblasti, zato ji je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, turška sodišča pa so njena pravna sredstva zavrnila.

ESČP je v sodbi ugotovilo, da je pritožnica všečkala prispevke, ki so spadali v okvir politične razprave. Šlo je torej za sodelovanje v razpravi v javnem interesu, ki v skladu z ustaljeno sodno prakso dopušča le zelo restriktivno omejevanje svobode izražanja. Sodišče je poudarilo, da pritožnica ni bila javna uslužbenka. Za javne uslužbence morajo veljati strožje zahteve glede lojalnosti v okviru hierarhije na delovnem mestu, kar tem uslužbencem narekuje bolj zadržano izražanje lastnih mnenj. Pritožnica pa je, kot je zgoraj že navedeno, sporne všečke objavila kot čistilka, ki je svoje delo opravljala na podlagi pogodbe, zato so zanjo veljale precej manj stroge zahteve glede izražanja lastnega mnenja o aktualnem družbenem dogajanju.

ESČP je opozorilo na veliko moč družbenih omrežij, ki omogočajo širjenje idej velikemu številu oseb v le nekaj sekundah, vendar pa so bili v obravnavanem primeru prispevki, ki jih je pritožnica všečkala, dostopni zelo omejenemu krogu oseb oziroma udeležencev razprave. Po mnenju ESČP je treba tudi upoštevati, da pritožnica glede na svoje delovno mesto kot čistilka ni imela velikega vpliva na javno mnenje. Sodišče je končno poudarilo, da všečkanju ni mogoče pripisati enake teže kot objavi izvirnega sporočila. Avtor všečkanja namreč sporočila ne ustvari, ampak z njim samo izrazi svoje strinjanje oziroma naklonjenost. Iz navedenih razlogov je ESČP pritožbi gospe Melike ugodilo in Turčija je nanizala novo obsodbo zaradi kršitve svobode izražanja v dolgi vrsti tovrstnih obsodb pred ESČP.

Všečkanje je torej očitno tudi po mnenju ESČP le ena od oblik svobode izražanja, ki v smislu drugega odstavka 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) vsebuje tudi dolžnosti in odgovornosti in ki jo smejo državne oblasti pod pogoji iz iste določbe omejiti oziroma sankcionirati. ESČP namreč v sodbi Melike ni zapisalo, da avtorja všečkov a priori ne morejo doleteti sankcije zaradi všečkanja določenega sporočila na Facebooku.

Bistveni razlogi za ugoditev pritožbi so torej bili, da je (1) pritožnica s spornimi všečki sodelovala v politični razpravi, ki sme biti omejevana le izjemoma, (2) da je imela kot čistilka sorazmerno majhen vpliv na oblikovanje stališč o sporočilu, ki ga je všečkala, (3) da ni bila javna uslužbenka, (4) da je v razpravi sodeloval in njen odziv zaznal sorazmerno majhen krog oseb in (5) da je všečkanje manj intenzivna oblika širjenja mnenj, kot pa je bil zapis izvirnega sporočila na Facebooku.

Iz tega je mogoče a contrario sklepati, da bi v določenih okoliščinah avtor všečkov vendarle lahko odgovarjal zaradi zlorabe svobode izražanja. Če bi na primer gospa Melike všečkala izjave, ki ne bi pomenile prispevka k temi v javnem interesu, če bi imela pomembnejšo funkcijo v svojem delovnem kolektivu, kar bi njenim všečkom dalo večjo težo, ali če bi bila javna uslužbenka, ki je zaradi svoje funkcije bolj zavezana k zadržanemu izražanju svojih mnenj, bi morda lahko njeno ravnanje opredelili kot protipravno.

V navedenih okoliščinah torej ESČP verjetno sankcioniranja gospe Melike s strani njenega delodajalca ne bi štelo za nedopustno omejevanje pravice do svobode izražanja, če bi ocenilo, da sankcija prenehanja delovnega razmerja glede na okoliščine primera ne bi bila nesorazmerno stroga.

Delodajalčevo sankcioniranje delavčevega všečkanja neprimernih sporočil bi torej v določenih okoliščinah lahko bilo skladno s konvencijo. Ob tem pa se odpira vprašanje, ali bi lahko avtor všečkov za svojo podporo oziroma javno strinjanje s protipravnimi izjavami na družbenih omrejih tudi odškodninsko odgovarjal. Čeprav je, kot je v analizirani sodbi ugotovilo ESČP, odgovornost za všečkanje načelno blažja od odgovornosti za objavo izvirnega sporočila, ni izključeno, da bi po merilih iz zadeve Melike tisti, ki všečka žaljivo izjavo, zaradi tega odškodninsko odgovarjal.

Predstavljajmo si primer, ko izvirno izjavo, ki posega v ugled tretje osebe, na družbenih omrežjih objavi neka anonimna, nejavna oseba. Nato to izjavo všečka znana javna oseba, kar poveča zanimanje javnosti za vsebino izvirne izjave in s tem prispeva k širjenju kroga bralcev te izjave. Če gre za osebo z vplivom na javno mnenje, lahko ta oseba z všečkanjem dodatno prepriča del javnosti, da so zapisi iz izvirnega sporočila utemeljeni. V takem primeru bi avtor všečkov s svojim ravnanjem prispeval k povečanju nepremoženjske škode, ki jo je utrpela z izvirnim sporočilom razžaljena oseba. Posledično morda ni izključeno, da bi lahko tudi avtor všečkov za svoje ravnanje odškodninsko odgovarjal oziroma da bi ESČP v takem primeru štelo, da obsodba za plačilo odškodnine s strani nacionalnega sodišča ne bi pomenila nedopustne omejitve svobode izražanja.

Da ta teza ni povsem neprepričljiva, kaže tudi primer iz sodne prakse ESČP Sanchez proti Franciji.³ V tej zadevi so francoska sodišča v kazenskem postopku obsodila kandidata na parlamentarnih volitvah Juliena Sancheza, ker je nekdo brez njegove vednosti na njegovem odprtem Facebook profilu objavil izjave, sovražne do muslimanov, Sanchez pa teh izjav ni zaznal in posledično tudi ne odstranil s svojega računa. ESČP je Sanchezovo pritožbo zavrnilo.⁴

Sanchez je bil torej obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja samo zato, ker ni promptno pregledoval svoje spletne strani in ker posledično ni preprečil, da bi sovražno sporočilo doseglo javnost. V primerjavi s pasivnim ravnanjem Juliena Sancheza pa ima všečkanje izvirnega sporočila še večjo težo. Avtor všečkov z aktivnim ravnanjem, z odobravanjem oziroma pritrjevanjem, prispeva k širjenju spornega sporočila med uporabniki družbenega omrežja. Glede na navedeno bi torej lahko sklepali, da ESČP v specifičnih okoliščinah ne bi ugotovilo kršitve konvencije, če bi nacionalno sodišče v civilnem postopku obsodilo nekoga zgolj zaradi všečkanja žaljivega ali sovražnega sporočila, objavljenega na družbenem omrežju.

Če gremo še korak dlje: ali bi bilo glede na merila iz zadeve Sanchez skladno s konvencijo, če bi bil nekdo v kazenskem postopku obsojen samo zaradi všečkanja izjave, ki pomeni zlorabo svobode izražanja? Ali bi bila na primer skladna s konvencijo kazenska obsodba osebe, ki bi všečkala izjavo o zanikanju holokavsta?

Glede na merila iz zadeve Sanhez ni nepredstavljivo, da bi ESČP v takem primeru štelo, da je bila kazenska obsodba skladna s pogoji iz drugega odstavka 10. člena konvencije. Sanchez je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva ali nasilja proti muslimanom, čeprav ni bil niti avtor sporne izjave niti ni izrazil strinjanja z njeno vsebino. Če pa bi Sanchez objavo na svoji strani zaznal in bi jo pokomentiral z všečkom, torej z znakom, ki pomeni odobravanje in strinjanje z njeno vsebino, bi se sodišče gotovo še toliko lažje odločilo za izrek obsodilne sodbe, kot se je v konkretnem primeru.

Sklep

Obe zadevi, Sanchez in Melike, odpirata pomembna pravna vprašanja na področju varstva človekovih pravic v času razvoja digitalne družbe in zanimivo bo spremljati, kako bosta na ta vprašanja odgovorili teorija in sodna praksa.⁵

Iz posameznih novejših sodb ESČP pa je mogoče sklepati, da se njegov odnos do varstva svobode izražanja spreminja in da v vedno večji meri varuje pravici, ki sta običajno na drugi strani tehtnice, to je pravico do osebnega dostojanstva ter pravico do zasebnosti.⁶ Za to govorita predvsem dva razloga.

Intenziven razvoj tehnologije omogoča hitro, množično in za oškodovance pogosto uničujoče širjenje neresničnih in žaljivih informacij, kar spreminja tudi razmerje med svobodo izražanja in pravico do zasebnosti ter pravico do osebnega dostojanstva. To bi lahko pomenilo potrebo po večjem omejevanju svobode izražanja v razmerju do pravic na drugi strani tehtnice.

Drugi razlog za spremembo odnosa ESČP do varstva svobode izražanja je v dejstvu, da se merila iz sodne prakse ESČP glede varstva svobode izražanja niso bistveno spremenila že 50 let, od slavne sodbe Handyside proti Združenemu kraljestvu. Pravo pa se mora prilagajati družbenim spremembam, sicer ne zmore več učinkovito in pravično urejati družbenih odnosov.

¹ Glej na primer Hunt Allcott in Matthew Gentzkow: Social Media and Fake News in the 2016 Election, https://web.stanford.edu/~gentzkow/research/fakenews.pdf.

² O nevarnostih, ki jih za varstvo človekovih pravic prinaša razvoj tehnologije, glej Završnik, A., in drugi: Pravo in nadzor v dobi velikega podatkovja. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2018.

³ Glej analizo sodbe Sanchez proti Franciji v Mlinarič, M.: Odgovornost politika za sovražne komentarje, ki so jih na zidu njegovega profila na Facebooku napisali drugi (sodba ESČP, Sanchez proti Franciji, 2. septembra 2021), Odvetnik, 3 (101) – jesen 2021, str. 48–50.

⁴ Pri tem je treba opozoriti, da ta sodba še ni dokončna, saj jo je sprejel ožji senat ESČP. Če bo to odločitev potrdil tudi veliki senat ESČP, bo šlo za pomembno omejevanje svobode izražanja glede na merila iz dosedanje sodne prakse ESČP. V judikaturi tega sodišča namreč doslej ni bilo primera, ko bi sodišče soglašalo z obsodbo za sovražni govor v kazenskem postopku zgolj na podlagi dejstva, da je bila sovražna izjava objavljena na računu družbenega omrežja določene osebe brez njene vednosti, ta pa navedenih objav ni pregledovala in jih nemudoma odstranila.

⁵ ESČP v zadevi Melike všečkanja in drugega komentiranja na družbenih omrežjih ni celovito pravno ovrednotilo. Odgovorilo je le na vprašanja, na katera je v okviru odločanja o pritožbi moralo odgovoriti. Sodba zato pušča odprta vprašanja, na katera bo ESČP moralo odgovoriti v svoji prihodnji sodni praksi. Tak zadržan pristop je bil v teoriji deležen posameznih kritik. Glej na primer prispevek Melike v. Turkey (ECtHR, 35686/19) – Social media ‘likes’ and freedom of expression: the ECtHR’s tentative consideration, dostopen na spletnem naslovu Melike v. Turkey (ECtHR, 35686/19) – Social media | EHRC Updates (ehrc-updates.nl).

⁶ Kot primer spreminjanja odnosa ESČP do varstva svobode izražanja naj omenim vprašanje dolžnosti spletnih medijev, da po poteku časa izbrišejo določene članke, s katerimi se posega v pravico do zasebnosti, iz svojih spletnih arhivov. Doslej je ESČP menilo, da bi izbris starih člankov iz spletnih arhivov medijev lahko pomenil nedopusten poseg v svobodo tiska (glej na primer M. L. in W. W. proti Nemčiji in Wegrzynewski proti Poljski), v sodbi Biancardi proti Italiji pa je od tega stališča delno odstopilo. V zvezi s tem glej tudi Čeferin, R.: Pravica do izbrisa novinarskih prispevkov iz spletnih arhivov medijev, 47. Dnevi slovenskih pravnikov, Podjetje in delo, št. 6–7/2021, str. 942–951. Navedeni prispevek mestoma povzemam tudi v tem prispevku.