TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Po vložitvi obtožnice lahko traja pripor največ dve leti do izreka sodbe sodišača prve stopnje.
Če sodišče druge stopnje v celoti razveljavi obsodilno sodbo glede obtoženca, ki je po vložitvi obtožnice v priporu več kot dve leti,
mora pripor odpraviti.

Obrazložitev:

Ustava Republike Slovenije omejuje trajanje pripora le za čas do vložitve obtožnice, torej med preiskavo, ne pa tudi po vložitvi
obtožnice. Tudi v (jugoslovanskem) Zakonu o kazenskem postopku iz leta 1977 je bilo trajanje pripora časovno omejeno le do vložitve obtožnega akta. Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), ki velja od 1.1.1995, pa je trajanje pripora časovno omejeno tudi po vložitvi obtožnice. Tako je v petem odstavku 207. člena ZKP določeno: "Po vložitvi obtožnice lahko pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti." Glede trajanja pripora v skrajšanem postopku po vložitvi obtožnega predloga v zakonu ni posebne določbe in se zato navedena določba smiselno uprablja tudi v skrajšanem postopku (429. člen ZKP).

V zvezi z uporabo citirane določbe petega odstavka 207. člena ZKP se je v sodni praksi kot sporno postavilo vprašanje, ali lahko dveletni pripor po vložitvi obtožnice traja le do izreka prvostopenjske sodbe ali do njene pravnomočnosti.

V obrazložitvi Predloga (osnutka) zakona o kazenskem postopku (Poročevalec Državnega zbora, št. 22/93) so navedeni razlogi, ki so vodili predlagatelja zakona, da se v zakonu določi skrajni rok trajanja pripora po vloženi obtožnici, ni pa obrazloženo, kaj je
mišljeno z obsodilno sodbo, ali prvostopenjska obsodilna sodba ali pravnomočna obsodilna sodba. Kljub temu je na podlagi jezikovne, logične in sistematične razlage zakona mogoče sklepati, da z izrekom "obsodilna sodba" ni mišljena pravnomočna sodba.

Če bi bil namen zakona omejiti trajanje pripora po vložitvi obtožnice na največ dve leti, ne glede na fazo postopka, bi bil povsem odveč drugi stavek petega odstavka 207. člena ZKP. Če pa bi bil namen zakona, da se mora obtoženec izpustiti iz pripora, če v roku dveh let ni bil pravnomočno obsojen, bi moral zakon v drugem stavku omenjenega odstavka namesto izraza "obsodilna sodba" uporabiti izraz "pravnomočna obsodilna sodba", ali pa uporabiti besedeno zvezo, če "v tem roku obtoženec ni bil pravnomočno obsojen". Jezikovna razlaga določbe petega odstavka 207. člena ZKP govori za zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje - in ne pravnomočna sodba.

Določba 207. člena ZKP se nanaša na odreditev, podaljšanje in odpravo pripora od vložitve obtožnice do konca glavne obranvae, torej do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Utemeljen sum kot prvi temeljni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora se v tej fazi kazenskega postopka presoja na podlagi vložene obtožnice ter novih okliščin, nastalih do izdaje prvostopenjske sodbe. Pripor po izdaji sodbe pa je urejen v 361. členu ZKP. Podlaga za podaljšanje pripora (glede obstoja utemeljenega suma) po izreku prvostopenjske sodbe in do njene pravnomočnosti ni več obtožnica, temveč izrečena obsodilna sodba. Po določbi šestega odstavka 361. člena ZKP sme pripor po izreku sodbe trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Če bi bil namen zakona, da omeji trajanje pripora na največ dve leti od vložitve obtožnice do pravnomočnosti sodbe, bi bilo logično, da bi bila ta časovna omejitev trajanja pripora urejena v 361. členu ZKP, in ne v 207. členu ZKP. Ker pa pred pravnomočnostjo sodbe pripor obvezno preneha le v primeru izteka izrečene kazni, in ne tudi v primeru, ko je obtoženec v priporu več kot dve leti od vložitve obtožnice, tudi sistematična in logična razlaga zakonskih določb o priporu govori za stališče, da določilo petega odstavka 207. člena ZKP o dveletnem roku pripora po vložitvi obtožnice trajanje pripora časovno omejuje le do izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Povedano pomeni, da sodišče prve stopnje v primeru, če pred potekom dveh let od vložitve obtožnice izreče obtožencu obsodilno sodbo, ni dolžno odpraviti pripora po petem odstavku 207. člena ZKP, ko ta rok poteče, čeprav v tem roku sodba še ni postala pravnomočna. Drugačna situacija pa nastane v primeru, ko sodišče druge stopnje v celoti razveljavi sodbo glede obtoženca, ki je bil v priporu po vložitvi obtožnice že več kot dve leti. V takem primeru namreč pritožbeno sodišče, tudi če obstaja priporni razlog, pripora ne more podaljšati v skladu z določilom sedmega odstavka 392. člena ZKP, temveč mora pripor po petem odstavku 207. člena ZKP odpraviti, saj po razveljavitvi sodbe ni več obsodilne sodbe. Če pa je v primeru steka kaznivih dejanj obsodilna sodba le delno razveljavljena, obsodilna sodba glede nerazveljavljenega dela še vedno obstaja, čeprav je v tem primeru kazen samo določena, ne pa tudi izrečena.