TFL Vsebine / TFLGlasnik

TFL Glasnik:
Ste odvetnik in upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti, zadnje čase precej vpet v okoljska prizadevanja. Na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Andrej Brezavšček:
To bo danes verjetno najtežje vprašanje. Glede na to, da sem odvetnik, težko komentiram konkretne primere, lahko pa povem, za kaj sem vesel. Vesel sem, ker lahko počnem tisto, kar me veseli, ker svojega poklica ne jemljem kot službe. To ni neka rutina, sicer se tega raje ne bi šel več. Vsake zadeve, vsakega primera, ki se ga lotim, se skušam lotiti z vseh možnih zornih kotov in nikoli ni dolgčas.

Ponosen pa sem tudi na to, da je moja odvetniška pisarna članica mednarodnega združenja svetovalcev na področju prava, računovodstva in davkov, zato lahko z enim elektronskim pismom ali telefonskim klicem dobim nasvet s katerega koli konca sveta. Seveda, ponosen sem tudi na svojo družino.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete stanje na področju postopkov zaradi insolventnosti in tudi trenutno veljavno zakonodajo? Ali se moramo pripraviti na novi val stečajev? So že vidni prvi znanilci?

Andrej Brezavšček:
Mislim, da slovenska insolvenčna zakonodaja deluje. Je sicer zelo normirana, zelo veliko podrobnosti ureja veliko situacij; kritiki morda kdaj rečejo, da v takšni situaciji, ko vse zelo urejaš, ne moreš vsega urediti, vendar je na splošno naša zakonodaja urejena. Med kolegi se pošalimo, da stečaji tečejo kot po tračnicah.

Morda so stvari včasih celo preveč transparentne, saj v naših postopkih vse objavljamo, na Ajpesu je vse to dostopno vsem. Če želi upnik neko konkretno informacijo, je preplavljen z vsemi temi informacijami – morda pri tem pretiravamo.

Glede drugega dela vprašanja bi lahko odgovoril, če bi bil vedeževalec, a včasih nas med pogovorom, ker smo v takšnem obdobju, ko se zdi, da je vse napihnjeno, stvari morda spominjajo na obdobje pred finančno krizo. Gospodarstveniki imajo občutek, da so tik pred tem. A je na področju stečajev vse zelo mirno, zelo težko pa napovem, kaj se bo zgodilo.

TFL Glasnik:
Še eno »vaše« področje je varstvo okolja, saj ste na tem področju zelo aktivni. Vlada je sprejela novi zakon o varstvu okolja, ki je zdaj pred obravnavo v državnem zboru. Znanih je tudi kar nekaj pripomb oziroma neodobravanja tistega dela zakona, kjer gre za monopoliziranje institucij na področju vrste odpadkov, o čemer ste že pisali v TFL Glasniku. Ali lahko na kratko pojasnite, za kaj gre?

Andrej Brezavšček:
To je zelo široka tema in jo je težko strniti v krajšem intervjuju. Morda je pomembno povedati, kaj sploh pomeni razširjena odgovornost proizvajalca. To je orodje, ki je urejeno z evropskimi direktivami, njegov cilj pa je, da bi gospodarstvo postalo čim bolj krožno – da bi se surovine vračale nazaj.

Proizvajalčeva razširjena odgovornost pomeni, da proizvajalec, ki da na trg določen izdelek, zanj poskrbi tudi po življenjskem ciklu izdelka. Da zanj poskrbi bodisi finančno bodisi organizacijsko, lahko oboje: da se izdelek zbere in da se zanj zagotovi tudi recikliranje.

To je ideja, ki jo je treba operacionalizirati, in tu nastopijo družbe, ki so nosilke teh skupnih načrtov, ki svoje storitve izvajajo na toliko trgih, kolikor je pri nas predpisanih odpadkovnih tokov, za katere to velja. Znana je odpadna embalaža, za katero vemo, da je je vedno več, recikliranje pa ne dosega tiste ravni, ki je predpisana.

Vloga družb za ravnanje z odpadki je, da na eni strani poveže proizvajalce – ne le tistih, ki embalažo proizvajajo, ampak tudi uvoznike, ki uvažajo embalirane izdelke, ki s to organizacijo podpišejo pogodbo. Na drugi strani imamo tudi organizacijo tega sistema, kjer se sklepajo pogodbe s prevozniki, zbiralci, izvajalci predelave. Nosilec skupnega načrta je nekakšen vmesni člen.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete delovanje sistema?

Andrej Brezavšček:
Skozi leta so se nabrale težave. Ena večjih kritik tega sistema je, da je doslej veljalo, da kdor je dal na trg do 15 ton embalaže, se mu sploh ni bilo treba vključiti v sistem ravnanja z odpadki. To so zdaj rešili, a je treba pustiti času čas, da zaživi, da se vsi zavezanci vključijo v sistem ravnanja z odpadno embalažo.

Proizvajalec ima danes možnost izbrati organizacijo, ki upravlja te sisteme, v katero se bo vključil. Težave, ki so še vedno, so v tem, da imamo kup te odpadne embalaže, ki jo zbirajo komunalna podjetja. V rumenih zabojnikih je najrazličnejša embalaža, marsikaj ne sodi skupaj, zato je kakovost teh odpadkov precej slaba, ni primerna za recikliranje, kot bi bila, če bi morda zbirali še bolj ločeno.

Prakse iz tujine kažejo, da je edini način, da bomo plastenke reciklirali v večjem obsegu, da dopustimo neke krožne modele, da imamo depozitne sisteme teh plastenk. Da dobiš ob vračilu plastenke nekaj nazaj, da imajo ljudje motivacijo. Na Norveškem, kjer imajo tak sistem, reciklirajo 97 odstotkov plastenk.

Pri nas je težava še to, da direktiva državam nalaga, da če je več teh organizacij, mora obstajat neodvisni organ, ki vse to nadzoruje in koordinira. Prišli smo do tega, da so se v preteklosti začele nabirati presežne količine embalaže, saj ni bila vsa v tem sistemu. Različni deležniki pa so si preslabo zapisano zakonodajo razlagali drugače in večkrat je o tem moralo odločati Upravno sodišče, ki je pritrdilo družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Zdi se mi, da se je ministrstvo sedaj odločilo za najlažjo možno pot, kako to presekati. Pravi, da bo lahko le ena organizacija, ki bo to opravljala. Če bo samo ena, ji bo najlažje naložiti, naj vse pobere, da ne bo sporov med več organizacijami in med državo.

TFL Glasnik:
Kaj je glavni problem?

Andrej Brezavšček:
Slišim kritike, da je slovenski trg premajhen za več organizacij in da je dovolj le ena. Moje prepričanje pa je, da bo trg tisti, ki bo povedal, koliko takih družb preživi na trgu. Da se nekdo odloči, koliko naj jih bo ali da naj bo le ena, spominja na neke druge čase.

TFL Glasnik:
Trenutno je veliko organizacij, ki delajo na posameznih segmentih odpadkov. Šest organizacij za odpadno embalažo, pet organizacij za odpadno električno in elektronsko opremo, pet za prenosne baterije, dve za zdravila ter ena organizacija za odpadne gume, fitofamacevtska sredstva in izrabljena vozila – skupaj 24. Predlog novega zakona pa je, da vsak tok odpadkov nadzoruje in koordinira ena sama.

Andrej Brezavšček:
Pa še to. Ustanovitelj takšne organizacije so lahko samo zavezanci, v bistvu ti, ki onesnažujejo okolje, ki dajejo na trg te produkte, dodatni pogoj pa je, da so lahko ustanovitelji le tisti, ki dajejo na trg več kot 51 odstotkov posamičnih izdelkov.

Če pogledamo najpomembnejše odpadkovne tokove, ta trenutek na trgu ni takšnih organizacij, ki bi jih ustanovili tisti, ki dajo na trg več kot 51 odstotkov določenih odpadkov. Zato se mi zdi to nepremišljena odločitev, ki lahko pravzaprav uniči cel sistem.

Kaj pa se zgodi, če 1. januarja 2023, ko mine prehodno obdobje, takšne organizacije ne bo? Po zakonu vse organizacije izgubijo dovoljenje. Takšna rešitev, ko država zapove monopol na nekem trgu, ki pa ga prepusti zasebnim subjektom, da ustanovijo svojo organizacijo, je v bistvu unikum. V Evropi tega še nisem videl.

V Evropi je trend obrnjen, tudi OECD svetuje, da se ta trg odpira. Zraven je treba zadevo dovolj nadzorovati v obliki nekega regulatornega organa. Tudi v tistih državah, kjer je na tem področju monopol, nisem zasledil, da bi zakon določal, da je organizacija samo ena. Če zakon tako rigorozno poseže v podjetja, ki že delujejo na teh trgih, bo to jabolko spora.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete, da se bo zgodba končala? Kaj vidite kot največji problem, propad podjetij, ki to že zdaj počnejo?

Andrej Brezavšček:
Kot prvo bi si želel, da bi zakon le šel v smer, da bi reševal vse te spore, ki so se nakopičili, bojim pa se, da bo ta predlog zakona spore kreiral na novo. Predstavljam si, da bodo podjetja, ki že delujejo na teh trgih, poskusila spodkopavati takšne določbe na ustavnem sodišču. Bojim se, da bo ta zadeva težave še poglobila, poleg tega je prehodno obdobje precej kratko. Rezervnega načrta pa ni.

TFL Glasnik:
Zadeve utegnejo iti do evropske ravni in sporov. Kaj pa takrat?

Andrej Brezavšček:
Obstaja tveganje, da bo zaradi takšne določbe tudi evropska komisija začela postopek proti Sloveniji. Če ugotovijo, da je to kršitev evropskega prava, ki je primarno, nas lahko doletijo tudi kazni. Potem govorimo tudi že o protipravnosti. Organizacij, ki bodo izgubile licenco, je veliko, in če pride do tega, ne izključujem niti možnosti odškodninskih tožb zoper državo.

TFL Glasnik:
To je velika tema.

Andrej Brezavšček:
Da. Predvsem je pomembno, da nas okoljskih težav ne bo rešil neki predpis, ki bo zapovedal monopol in da morajo biti doseženi okoljski cilji, ampak pametna zakonodaja, ki bo spodbudila bolj okoljsko nevtralno oziroma krožno gospodarstvo. To pa bodo rešile le učinkovita in poštena konkurenca ter spodbude za razvijanje izdelkov, ki manj onesnažujejo. Spodbude, če bodo pravilno zastavljene, bodo generirale razvoj in naložbe. Na žalost pa mi sedaj ta trg zapiramo in iz slovenskega trga tudi izganjamo tuje naložbe.

TFL Glasnik:
Ali ste kot odvetnik aktivni še na katerem drugem področju? Na neki način predstavljate aktivno civilno družbo.

Andrej Brezavšček:
Veliko sem se ukvarjal s konkurenčnimi zadevami, poleg kombinacije gospodarskega in upravnega prava pa delujem tudi na športnem področju in sem v bistvu ponosen, da sem lahko s svojo pisarno del tega. Skratka, veliko mojega dela je usmerjenega v gospodarstvo in na odnose z državo.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Andrej Brezavšček:
Zdi se mi, da smo Slovenci črnogledi, da je veliko negativne energije, zato bi raje pogovor sklenil s kakšno pozitivno mislijo. Barack Obama je nekoč dejal, da če bi si človek lahko izbral kateri koli zgodovinski trenutek, ko bi lahko živel, ne da bi vedel, v kakšno družino bi se rodil, katere rase, veroizpovedi, bi si kljub vsesplošnemu negativizmu izbral današnje obdobje. Če to frazo poslovenim, lahko rečem, da če bi si katerokoli obdobje izbral kot Slovenec, sem prepričan, da bi tudi rekel, da danes. V luči tega, o čemer sva se pogovarjala, si želim, da bi se takšna misel ohranila tudi za prihodnje rodove, da bi si tudi naši otroci in vnuki še raje izbrali njihov čas.