TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 25/2000 z dne 9. 5. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 744/99 z dne 16. 9. 1999 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. II Pg 260/98 z dne 3. 3. 1999 se ne sprejme.

Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja obveznost sodišč, da vse navedb strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče ne krši te pravice, če se do navedb strank, ki niso odločilne, ne opredeli. Kadar Vrhovno sodišče v revizijskem postopku neko vprašanje opredeli kot vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, se ne opredeljuje do navedb stranke v reviziji, ki se nanašajo na to vprašanje. Tudi, če je ocena Vrhovnega sodišča tem, ali gre v zadevi za takšno vprašanje ali pa za pravno vprašanje napačna, to pomeni le nepravilno uporabo materialnega prava, ki sama po sebi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Zgolj zatrjevana nepravilna odločitev sodišč ni dovolj za utemeljevanje zatrjevanega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.