TFL Vsebine / TFLGlasnik

Tisti, ki smo bolj pogosto prihajali v ljubljansko sodno palačo, smo z rastočim nelagodjem opazovali, kako se na dnu obeh glavnih stopnišč kopiči staro pohištvo – čeprav so kipu Pravice na desnem stopnišču svojčas pozabili zavezati oči, so pomisleki o tem postali odveč, saj ga zaradi navlake skoraj nismo več videli.

Tolažili smo se, da gre zgolj za začasno stisko, a potem se je rabljeno in novo pohištvo začelo kopičiti po dotlej prostornih hodnikih pritličja ter prvega in tretjega nadstropja. V nastajajoči zmešnjavi je začelo zmanjkovati prostora za klopi povabljenih oseb: strank, prič in tudi odvetnikov. Na koncu so z omarami do stropa napolnili še sanctum, domovanje Vrhovnega sodišča. Sodna palača je pokala po šivih že v prejšnji državi, da jo je povsem razgnalo, pa je pričalo ravnanje pravosodnih služb, ki so vsepovsod po Ljubljani za drag denar najemale depandanse. Pogosto tudi zelo neprimerne.

Projekt nove sodne palače, ki nas pravnike poklicno zadeva, pa prekladamo že od osamosvojitve. V tem času se je zvrstilo že kar nekaj idej: od adaptacije Hotela Miklič oziroma Doma JLA nasproti glavne železniške postaje, ki ji je bila precej naklonjena ministrica Zupančičeva, nadzidave notranjih traktov stare sodne palače in izpraznitve poslopja ljubljanske policije, ki jima je bila naklonjena naša Odvetniška zbornica – ki je celo ugotovila, da bi bili pridobljeni volumni skoraj enaki tistim iz Hotela Miklič – pa pozidave novega sodnega poslopja na mestu podrte topniške kasarne, ki je obvisela v oblakih, in pozidave novega sodnega poslopja na degradiranem zemljišču ob Masarykovi cesti, ki ji je bil naklonjen minister Šturm, ter še katere. Kot da ne bi že stara modrost govorila, da so najdražji projekti tisti, ki se zelo dolgo uresničujejo ali se sploh nikoli ne uresničijo. Takšno bogato gojišče idej je bil na primer ljubljanski grad, pri katerem so stroški za njegovo prenovo na kvadratni meter nekajkrat presegali tiste, ki so bili porabljeni za prenovo fužinskega gradu.

Včasih se vprašam, zakaj še nimamo nove sodne palače v Ljubljani, zakaj še ni zgrajena Narodna in univerzitetna knjižnica II, zakaj mencamo pri gradnji drugega tira, ko sta bili vendar stara sodna palača ter NUK I¹ zgrajeni v enem samem zamahu in so pred več kot 100 leti železnico proti Kočevju potegnili v dobrem letu. Pa ne krivim projektantov, krivim nas same, ki še po 30 letih lastne države nismo doumeli, da nagajivo drobnjakarstvo ne vodi v zaresno ustvarjanje, da svoboda ne pomeni razpuščenosti, da je slovenska država nam priznan in v mukah izborjen življenski prostor, in ne peskovnik, v katerem se igramo razvajeni otroci. Če jo zapravimo, kot so jo – morda precej tudi po lastni krivdi – naši davni predniki v 8. stoletju, nam zgodovina najbrž ne bo več dopustila popravnega izpita. Zdaj nanj čakajo Škoti, Katalonci, Palestinci, Kurdi.

Moj nekdanji razrednik, profesor France Terseglav,² je v tistih sivih časih, ko je bila intelektualna skepsa nevarna, v razredu omenil, da zgodovina ne dovoljuje izpuščanja posameznih razvojnih faz, saj se izpustitev potem vrne kot bumerang. In ob sedanjem pričkanju o mnogih postranskih stvareh se sprašujem, zakaj vsak naš petelin narcisoidno kikirika na svojem kupu gnoja, namesto da bi prepoznal zgodovinsko nujnost ambicioznega projekta in ga podprl brez političnega preštevanja. Menda ne potrebujemo cesarja Franca Jožefa ali predsednika Josipa Broza Tita, da bi nam povedala, kaj moramo narediti in česa ne smemo.

Kri ni voda in morda se tudi v nas še po dolgih stoletjih najdejo genski zapisi nesreč, ki so doletele ljudstva plemenskih kneževin Slovenov v Karantaniji, Karnioli in Zgornji Panoniji, da se niso bile sposobne pravočasno povezati v zgodnjesrednjeveško državno tvorbo z mnogo večjo specifično težo. Saj bi jih najbrž prej ali slej posrkalo rimsko nemško cesarstvo – a ne kot drobiž, marveč kot državotvorni del. Čehom je to uspelo s pomočjo lastne dinastije in lastnega srednjega veka. Vodstvene plasti naših davnih prednikov pa so se hitro potujčile in oddaljile od svojih ljudi, namesto da bi postale katalizator razvoja na domačih tleh. Ljudstvo je reagiralo na edini možen način – s pasivnim odporom, ki smo ga poznali še v Titovi Jugi in ki se je takrat izražal tudi takole: »Ne moreš me tako slabo plačati, kot jaz lahko slabo delam.« A pasivni odpor zadošča kvečjemu za trmoglavo stopicanje na mestu, nikakor pa ne zadošča za rast samozavesti, ki je pogoj za rast zdrave ambicioznosti. In zdrava ambicioznost je pogoj za konsolidacijo širokega ljudskega konsenza. Če takšna trmoglavost traja predolgo, prehaja iz roda v rod in postane vzorec obnašanja. Kri ni voda.

Primož Trubar in France Prešeren sta bila izjemi, in ne pravilo. Osamosvojitev se nam je zgodila predvsem zaradi strahu pred Miloševićem, in ne predvsem zaradi naše ambicije. Zdaj, ko Miloševića ni več, smo lekcijo spet pozabili. To ni državotvorno početje, ki bi bilo sposobno uresničiti ambiciozne nacionalne projekte, kot sta bila nekdaj Univerzitetni klinični center ali Cankarjev dom. Ali kot bi bili danes drugi tir, NUK II – ali nova sodna palača.

Američanom se dá očitati marsikaj. A tega, da se pri oblikovanju zveznih držav in same unije ne bi zavedali realnega dometa in simbolnega pomena parlamentov ter sodišč, jim pač ne moremo očitati. In oni so začenjali iz nič, za nami pa je več kot 1000 let.

---

¹ NUK I je poslopje Narodne in univerzitetne knjižnice, ki ga je projektiral Jože Plečnik. Plečnik je projektiral tudi nikoli zgrajen slovenski parlament.

² France Terseglav (1882–1950), nazadnje profesor na Gimnaziji Jesenice. Velik erudit, ki je predaval zgodovino, zemljepis, filozofijo in po potrebi tudi latinščino. Govoril je 16 jezikov.