TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I.

Pritožbi okrožnih državnih tožilk se delno ugodi in se izpodbijana sodba, v obsodilnem delu, v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah, po uradni dolžnosti pa tudi v odločbi o vštetju časa, prestanega v priporu in hišnem priporu, spremeni tako, da se

1. v opisu dejanja za obtoženega A. A. v šestem odstavku pod točko I./2. izreka besedilo „neugotovljeno količino kokaina po neugotovljeni ceni“ nadomesti z besedilom „najmanj 300 kg kokaina po ceni 3.600.000,00 EUR za 100 kg, torej za skupno 10.800.000,00 EUR“;

2. nato pa se obtoženemu A. A. na podlagi določila tretjega odstavka 186. člena KZ-1 izreče kazen

15 (petnajst) let zapora;

izrečene kazni pa se obtoženim B. B. in C. C. zvišata vsakemu na 15 (petnajst) let zapora, D. D. pa na 8 (osem) let zapora;

3. na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtožencem v izrečene kazni všteje še čas, prestan v priporu in hišnem priporu in sicer C. C. od dne 23.11.2012 od 10.15 ure dalje, B. B. od dne 23.11.2012 od 11.15 ure dalje in D. D. od dne 23.11.2012 od 11.00 ure dalje.

V preostalem se pritožba okrožnih državnih tožilk, v celoti pa pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi A. A., B. B., C. C. in D. D. so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka in sodne takse.

II.

Pritožbi okrožnih državnih tožilk se ugodi, ugoditveni del izpodbijanega sklepa in oprostilni del izpodbijane sodbe se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije.

Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.

Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne poraja resnega dvoma v obstoj teh odredb.

Sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge zagovornika za zaslišanje nekaterih prič in za opravo poizvedb pri operaterju fiksne telefonije v BIH za telefonsko številko in pribavo izpisa telefonskega prometa za obdobje od 1. 1. 2008 do konca aprila 2008 v smeri obtoženčevega alibija, ni prekršilo pravice obtoženega do izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave RS.

Ker je zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta subjektivna zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi, zagovornik ne more uspeti z navedbo, da je bilo tožilstvo že od samega začetka, torej ne samo od vložitve obtožnice, temveč že prej – v fazi preiskave, in sicer od prejema dokumentacije s strani italijanskih varnostnih organov, seznanjeno z obremenilno izjavo takoimenovanega skesanca, ki je v celoti opisal tako svojo vlogo kot tudi vlogo obtoženega, tako da bi moralo le-to zajeti že v prvi obtožnici z dne 23. 11. 2010, pa tega ni storilo. Enako velja glede pritožbene navedbe, da se obtoženemu A. A. v spremenjeni obtožnici z dne 7. 11. 2012 očita novo kaznivo dejanje, oziroma da se sprememba obtožnice ne nanaša na isti historični dogodek, kot je bil opredeljen v prvotni obtožnici z dne 23. 11. 2010, spremenjeni dne 7. 1. 2011. S spremembo obtožnice glede obtoženega A. A. je bil le dodan očitek, vendar še vedno v istem časovnem okviru očitanega kaznivega dejanja, za katerega že zakonodajalec predvideva več izvršitev in za katerega kazensko pravni teoretiki uporabljajo izraz kolektivno kaznivo dejanje.

Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-25/95 se opredeljuje do ukrepa prisluškovanja v prostoru, za uporabo katerega po presoji Ustavnega sodišča RS ne zadoščajo samo „razlogi za sum“, ker gre pri prisluškovanju v prostoru za ukrep, ki najintenzivneje posega v zasebno sfero, zato se za vzpostavitev suma zahteva večja stopnja verjetnosti kot običajno. Ob tem pa Ustavno sodišče RS ugotavlja, da takrat veljavni zakon določa enake pogoje tako za odreditev ukrepa prisluškovanja v prostoru, kot tudi pri uporabi klasičnih policijskih metod, kot je npr. tajno opazovanje in sledenje, kjer je poseg v komunikacijski del zasebnosti bistveno manj intenziven ali pa ga sploh ni, kot tudi za odreditev ukrepa nadzorovanja telefonskih pogovorov, kjer je intenziteta posega v komunikacijsko zasebnost vendarle manjša kot pri ukrepu prisluškovanja v prostoru. Ustavno sodišče RS v odločbi napoti zakonodajalca na ustrezno opredelitev stopnje in vrste suma (ne razlogov za sum), ki se zahteva za odreditev prisluškovanja v prostoru. Ker pa so pogoji določeni skupno za vse ukrepe, ki so opredeljeni v prvem odstavku 150. člena ZKP, bo moral zakonodajalec, da bo zadostil načelu sorazmernosti, enako tehtanje kot pri prisluškovanju v prostoru opraviti tudi pri vsakem od ostalih ukrepov, določenih v prvem odstavku 150. člena in s tem tudi med njimi vzpostaviti ustrezno hierarhijo, saj je izpodbijana ureditev glede pogojev za odreditev in uporabo ukrepov premalo diferencirana, le-ti pa so po oceni Ustavnega sodišča RS tako različni, da zahteva vsak od njih samostojno opredelitev in natančno ureditev.