TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja.

V obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.