TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Izločitveni razlog za sojenje iz 4. točke 39. člena ZKP ni podan, če je pred vložitvijo obtožnega predloga sodnik obvestil državnega tožilca, da se ne strinja z njegovim predlogom, da opravi posamezna preiskovalna dejanja.

Obrazložitev:

V sodni praksi je sporno, ali je po določbi 4. točke 39.člena ZKP podan razlog za izločitev sodnika, ki prejme predlog državnega
tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 431. člena ZKP), pa se s predlogom za preiskovalna dejanja ne strinja in o tem z dopisom obvesti državnega tožilca. Večinska praksa je, da je sodnik posameznik (okrajni) v takem primeru izločen, ker je z vrnitvijo spisa državnemu tožilcu izrazil svoje stališče, da je v ovadbi s prilogami zbranega dovolj gradiva za odločitev državnega tožilca, da vloži neposredni (obtožni predlog) ali zavrže ovadbo.

V 4. točki 39. člena ZKP je določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi opravljal
preiskovalna dejanja. Ni dvoma, da sta tako preiskovalni sodnik okrožnega sodišča kot okrajni sodnik kot posameznik izločena, če sta opravljala preiskovalna dejanja, torej preiskovalni sodnik preiskavo ali pred tem posamezna preiskovalna dejanja, okrajni sodnik kot sodnik posameznik pa v primeru, ko je na predlog državnega tožilca opravljal posamezna preiskovalna dejanja. Postavljeno vprašanje zahteva odgovor, ali je šteti kot opravljanje preiskovalnih dejanj tudi nestrinjanje okrajnega sodnika kot sodnika posameznika z zahtevo pristojnega državnega tožilca, da opravi posamezna, določena preiskovalna dejanja. Nestrinjanje z opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne pomeni, da je sodnik že zavzel stališče do bodočega predmeta obtožbe z oceno, da ima državni tožilec dovolj podlage za odločitev o tem, ali bo vložil obtožni predlog ali pa bo ovadbo zavrgel. Ko pri tem ni nobene nadaljnje presoje senata po šestem odstavku 25. člena ZKP, tudi ni razlogov za izločitev sodnika v smislu 4. točke 39. člena ZKP, saj ni izvedel še nobenega formalnega dokaza, ko bi utegnil nastati dvom, da je sodnik že oblikoval svoje stališče tako do dejanskih kot do pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obdolženca za v ovadbi navedneo kaznivo dejanje (iudex inhabilis). To stališče potrjuje tudi 435. člen ZKP, po katerem okrajni sodnik posameznik opravi preizkus obtožnega akta in lahko s sklepom odloči, da iz razlogov, ki veljajo za ugovorni postopek, obtožnega akta ne dopusti, pa to ni izločitveni razlog po zakonu. Podobna je situacija, ko presednik senata - sodnik okrožnega sodišča, skladno z 284. členom, če zoper obtožnico ni vložen ugovor, zahteva
iz vseh ugovornih razlogov odločitev senata po šestem odstavku 25. člena ZKP. Tudi ta predsednik senata, ne glede na izraženo mnenje, po zakonu ni izločen.

Če ni razlogov iz 6. točke 39. člena ZKP, ko gre za izločitveni, in ne izključitveni razlog (iudex suspectus), za razlago, da je tudi
sodnik, ki je odklonil izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj na zahtevo pristojnega državnega tožilca, izločen, ni podlage v zakonu.