TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Obdolžencu se naloži plačilo denarnega zneska, pridobljenega s storitvijo kaznivega dejanja, ne da bi ta znesek valorizirali in
povečali z zamudnimi obrestmi za čas od pridobitve te koristi do izdaje sodbe.

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 4. odstavku 171. člena KZ RS, izrečena mu je bila pogojna obsodba, določena kazen 3 mesece zapora in preizkusna doba dveh let. Obsojen je bil še na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo se je pritožil javni tožilec, ker sodišče prve stopnje obdolžencu ni odvzelo s kaznivim dejanjem dosežene premoženjske koristi. Tožilec je zahteval tudi valorizacijo dosežene premoženjske koristi in plačilo zamudnih obresti.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožilčevi pritožbi in obdolžencu naložilo plačilo 250,00 din, kolikor je znašala dosežena premoženjska korist, v ostalem pa je tožilčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je obdolženec ogooljufal dva oškodovanca, enega za 150,00 din, drugega za 100,00 din. Obdolženec do glavne obravnave teh zneskov oškodovancema ni vrnil. Slednja sta premoženjskopravni zahtevek v skupnem znesku 250,00 din prvotno uveljavljala, na glavni obravnavi pa sta svoja zahtevka umaknila, češ, da ju bosta uveljavljala v civilni pravdi.

Po 1. odstavku 84. člena KZ SFRJ nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Po 1. odstavku 85. člena KZ SFRJ se storilcu odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem. Če mu jih ni mogoče odvzeti, se mu naloži plačilo denarnega zneska, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Tako se pokaže, da so bili že ob sojenju na sodišču prve stopnje podani vsi zakonski pogoji za naložitev plačila zneska 250,00 din, kolikor je znašala obdolženčeva premoženjska korist. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo določbe 1. odstavka 84. in 1. odstavka 85. člena KZ SFRJ in 2. odstavka 367. člena ZKP. Zato je sodišče druge stopnje napadeno sodbo dopolnilo tako, da je obdolžencu naložilo plačilo zneska 250,00 din. Kot neutemeljeno pa je zavrnilo pritožbo javnega tožilca, kolikor je ta zahteval valorizacijo dosežene premoženjske koristi in še povečanje tega zneska z zamudnimi obrestmi od dneva povzročitve škode do izdaje sodbe. Po citiranih določbah KZ SFRJ je treba storilcem onemogočiti vsako obogatitev s kaznivimi dejanji. To pa pomeni, da je treba storilčev saldo vrniti v stanje pred storitvijo kaznivega dejanja. V obstoječi kazenski zakonodaji (84. - 87. člena KZ SFRJ in 501. - 508. člena ZKP), ni podlage za valorizacijo dosežene dinarske premoženjske koristi z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zato ni mogoče v kazenskem postopku v obravnavani zadevi uporabiti določbe 1. odstavka 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki tako valorizacijo omogoča. To določbo bi bilo mogoče uporabiti, če bi oškodovanca v tem kazenskem postopku uveljavljala svoja premoženjskopravna zahtevka z ustreznimi zamudnimi obrestmi.