TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se znesek (avtorskega nadomestila), ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 13.000,81 EUR (iz 24.864,54 EUR na 11.863,73 EUR);

- v II. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 13.000,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 dalje do plačila;

- v III. točki izreka tako, da tožeča stranka nosi 82,3 % pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa 17,7 % pravdnih stroškov tožeče stranke.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Dejstvo, da tožena stranka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne pomeni, da je riziko nepravočasnega plačila prešel na tožečo stranko. Domet zakonske domneve iz drugega odstavka 158. člena ZASP ni takšen kot prikazuje pritožnica. V primeru neobstoja tarife kolektivne organizacije pogoji za nastop domneve o prenosu pravic za uporabo varovanih del na uporabnika niso podani. V ravnanju tožeče stranke (zaradi vložitve tožbe v letu 2018, za obveznost, nastalo v letu 2014) ni elementov procesne zlorabe, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o njenem koristoljubju zaradi vtoževanja zakonskih zamudnih obresti (za obdobje pred vložitvijo tožbe).