TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 469/99 z dne 3. 2. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1170/94 z dne 20. 9. 1998 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. "D"N 200/95 z dne 22. 4. 1998 se ne sprejme. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Edina ustavno dopustna in hkrati logična razlaga 5. člena ZDen je, da ni mogoče uveljavljati denacionalizacije na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72, 29/72 in 19/76). Povsem nelogično bi namreč bilo in tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, če bi bilo denacionalizacijo v času po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 mogoče zahtevati na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, hkrati pa je ni mogoče zahtevati, če je bila nepremičnina razlaščena z odločbo o razlastitvi. Pri presoji, ali je bil s tem, ko narok ni bil opravljen, kršen 22. člen Ustave, bi bilo lahko odločilno, ali je moralo sodišče ugotavljati dejstva, ki so bila med strankami sporna. V konkretnem primeru pa je iz prej navedenega razvidno, da temeljijo izpodbijani sklepi na pravnem stališču, ki je uveljavljeno v sodni praksi in ki ga tudi Ustavno sodišče ocenjuje kot logičnega in edino ustavno dopustnega. Za odločitev o zahtevku za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo predmet pogodbe namesto razlastitve, je torej po tem pravnem stališču potreben le podatek, kdaj je bila ta pogodba sklenjena. Iz izpodbijanih sklepov in navedb ustavne pritožnice same izhaja kot nesporno, da je bila kupna pogodba namesto razlastitve sklenjena leta 1975, tj. v času, ko je veljal ZRPPU, torej predpis, ki je bil sprejet po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Kateri naj bi bili morebitni drugi razlogi, zaradi katerih bi bil narok v obravnavani zadevi potreben, pritožnica ne navaja.