TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca zasebnega tožilca kot stroške pritožbenega postopka.

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti navedeni trije elementi, in sicer, 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.

Pravica, ki naj bi si jo obdolženec samovoljno jemal, mora biti konkretno opredeljena.

Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) "bolj" konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja.

V zvezi s krivdo pri kaznivem dejanju samovoljnosti je potrebno ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.

Za novo zasebno tožbo bi šlo v primeru, da kateri izmed zakonskih znakov v prvotni zasebni tožbi ne bi bil konkretiziran, modificirana zasebna tožba pa bi vsebovala njegov opis.