TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za podaljšanje statusa oddal 29. 9. 2017, kar pa ni v 30 dneh pred potekom njegovega statusa, ki mu je potekel 30. 9. 2017. Dodatno sodišče še pojasnjuje, da ker je tožniku subsidiarna zaščita potekla 30. 9. 2017, tožena stranka pa je tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite prejela šele 2. 10. 2017, to pomeni, da na dan, ko je tožena stranka prejela tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, tožnik te zaščite ni več imel, ker mu je dva dni pred tem že potekla. O podaljšanju pa ni mogoče odločati, če je ta pravica pred tem že ugasnila.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati kot predlog za uvedbo novega postopka. Tožnik je namreč podal vlogo na obrazcu, ki se nanaša na prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, na samem obrazcu pa ni posebej navedel razlogov za podaljšanje oziroma ponovno prošnjo, zato take vloge tožena stranka niti glede na vsebino (ne glede na njeno ime) ne bi mogla obravnavati smiselno kot ponovne prošnje.