TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Izkaz poslovnega izida se je že tako udomačil v poslovanju podjetij, da se več ne sprašujemo, kaj nam lahko pove, zlasti pa ga pogosto nekritično sprejemamo kot informacijo. V času, ko se vedno bolj uveljavlja zamisel o družbeni odgovornosti, je koristno razmišljati tudi o pomembnosti in informacijski vsebini poslovnega izida. Zato bomo izkaz poslovnega izida najprej obravnavali kot informacijo, nato pa preverili njeno koristnost z vidika družbene odgovornosti podjetja.

Temeljna opredelitev informacije je na uporabnika namensko usmerjeno sporočilo za potrebe odločanja (Turk, 2004, 144). Za informacijo sta torej značilna zlasti uporabnik in namen. Oboje bomo obravnavali v nadaljevanju.

2 Uporabniki računovodskih izkazov

Izkaz poslovnega izida je sestavni del računovodskih izkazov, ki imajo razmeroma široko paleto uporabnikov. Prikazuje jo slika 1. Uporabniki informacij so notranji in zunanji. Na sliki 1 vidimo tudi, da računovodstvo znotraj združbe izvaja dvosmerno komuniciranje s temeljnimi poslovnimi funkcijami in upravo (dobiva in daje podatke in informacije). Podrobnejša načela o notranjem poročanju obsega Kodeks načel notranjega poročanja (Kodeks NNP, 2015).

Slika 1: Uporabniki računovodskih informacij

Med uporabniki računovodskih informacij imajo posebno mesto deležniki, saj nosijo del tveganj združbe. Načeloma so zajeti na sliki 1, vendar niso navedeni posebej. Vzrok je v tem, da ima zaradi svojih posebnosti vsaka združba svoje konkretne deležnike, ki torej niso isti za vse združbe.

Deležniki so najpomembnejši uporabniki računovodskega poročanja. So namreč tisti, ki prispevajo k obvladovanju tveganja v poslovanju podjetja pri ustvarjanju dodane vrednosti. S tega vidika jih lahko delimo na (Bergant, 2024, 55−61):

1. Neupravljavske deležnike, ki nosijo manjši del tveganja združbe (npr. mali delničarji ali družbeniki) in katerih skupna značilnost je, da nanje vplivajo boljši ali slabši izidi iz poslovanja združbe. Le-ti na poslovne odločitve ne morejo neposredno vplivati; imajo pa zato možnost (in pravico) različnih oblik nadziranja. To so zlasti:
2. financerji, oziroma upniki, ki jim pripadajo pogodbene obresti;
3. zaposlenci, ki niso solastniki, vključno s prekarnimi delavci;
4. država in državne institucije, ki jim pripadajo dajatve (npr. davki in prispevki);
5. manjšinski delničarji oziroma družbeniki in portfeljski investitorji, ki jim pripadajo dividende oziroma druga oblika udeležbe v presežni dodani vrednosti (neaktivni solastniki kapitala združbe);
6. ožja in širša družba v različnih organizacijskih oblikah, ki jih lahko prizadene ali nanje lahko vpliva združba s svojim poslovanjem, na primer s politiko do okolja;
7. Upravljavske deležnike, ki s svojimi odločitvami prispevajo k obvladovanju tveganja. To so predvsem:
8.  zaposlenci, ki so solastniki, in družbeniki oziroma večinski delničarji (aktivni solastniki kapitala združbe);
9. vrhnje poslovodstvo (uprava),
10. nadzorni organi združbe (vključno s svetom delavcev in delavskimi zastopniki);
11. drugi (npr. poslovni partnerji, ki pogodbeno na dolgi rok prevzemajo del tveganj z udeležbo na izidu iz skupnega poslovanja).

Poudariti je treba, da navedene skupine deležnikov niso statične, temveč se spreminjajo, saj se lahko njihov posamični interes, s tem pa tudi obveznost združbe do njih, zaradi najrazličnejših vzrokov razmeroma hitro spreminja. To pomeni, da se člani ene skupine deležnikov lahko selijo iz ene skupine v drugo.

Interes deležnikov je različno močan v odvisnosti od tega, kako močno občutijo tveganje, ki so mu izpostavljeni. Ta občutek je z razvojem civilizacije, zlasti pa informacijskega sistema in medijev, vse bolj prisoten (npr. Beck, 1992, 13). S tem se veča tudi interes prizadetih po večjem vplivu v združbi.

Zgornja opredelitev deležnikov je predvsem načelna, saj se razlikujejo tudi po tem, katero združbo (in njene posebnosti) imamo v mislih. Končna opredelitev deležnikov je torej objektivno pogojena s konkretno izbrano združbo. Le-ta jih je dolžna najprej opredeliti, nato pa jim ustrezno prilagajati svojo poslovno politiko.

3 Namen računovodskih izkazov

Temeljni namen računovodstva kot najpomembnejšega dela informacijskega sistema združbe je oblikovanje informacij za potrebe deležnikov in drugih uporabnikov. Temu bi moral biti podrejen tudi namen računovodskih standardov, kar pa jim le delno uspeva, kajti »njihova objektivnost je onemogočena z dejstvom, da je računovodenje usmerjeno predvsem v interes vlagateljev in manj v interese drugih deležnikov« (Burlaud, 2013, 13). Temu problemu so podlegli tudi SRS (2024), ki v Uvodu pod naslovom "Namen SRS"poudarjajo predvsem vsebino računovodenja in njegova strokovna pravila in se sklicujejo na Zakon o gospodarskih družbah, torej enako kot tudi prejšnji SRS (2016).

To pomeni, da računovodski standardi predpostavljajo poslovni izid (dobiček ali izguba) kot temeljno informacijo o uspešnosti poslovanja podjetja. Tako izhodišče pa je v diametralnem nasprotju s temeljnimi načeli družbene odgovornosti podjetja[1], katere izraz je njegovo poslanstvo, to je prispevek podjetja k splošni družbeni blaginji.

Pri tem lahko ugotovimo, da je najpomembnejša pomanjkljivost razumevanja družbene odgovornosti podjetij v še vedno nejasni opredelitvi končnega cilja oziroma smotra podjetij, saj se večinoma (predvsem zaradi predpisov in računovodskih standardov) še vedno upošteva dobiček kot cilj poslovanja podjetij. Kljub temu so že številne korporacije spoznale, da je pomembno postaviti družbeni namen poslovanja (angl.: social purpose) nad kratkoročnim dobičkom (Hart, 2024, 163).

»Obstajata dva tipa direktorjev: eni verjamejo, da je izboljšanje stanja v svetu del njihovega poslanstva, drugi pa ne čutijo odgovornosti razen odgovornosti do delničarjev. Prihodnost pripada prvim.« (Benioff v Hart, 2024, 192). Trije priznani profesorji na Harvard Business School so v svoji študiji zaključili: »Tržni kapitalizem ne more doseči svoje legitimnosti, če veliko število ljudi verjame, da ne deluje zanje ali je do njih nepravičen« (Bower et al., 2020, 58). Vprašanje, koliko tržni sistem prispeva družbi, je vedno prisotno. (Bower et al., 2020, 191).

Zgornji citati kažejo, da je treba upoštevati sodobnejše razmišljanje o poslanstvu podjetij. To šele pomeni, da ga razumemo v okviru družbene odgovornosti. Kljub temu je obstoječi pravni sistem (in z njim tudi računovodski informacijski sistem) še vedno usmerjen v sistem dobička, torej zadovoljuje interese lastnikov kapitalskih vložkov, ne pa interesov vseh deležnikov. Zato nekateri avtorji ocenjujejo veljavne računovodske standarde kot "tehnologijo neoliberalizma" (npr. Bakre et al., 2022).

Če torej prispevek k družbeni blaginji pomeni poslanstvo podjetja, je logično, da je ustvarjanje dodane vrednosti,[2] temeljni namen poslovanja, saj edina povečuje družbeno blaginjo. Za ta namen naj bi torej računovodstvo zagotavljalo ustrezne informacije, ki so podlaga za vodenje ekonomike na podlagi dodane vrednosti[3].

4 Kaj pomeni resnično in kaj pošteno?

Večini strokovnih delavcev v računovodstvu in financah, pa tudi članom poslovodstev in uprav različnih združb, je poznana trditev v pozitivnem mnenju revizorja, in sicer, da »računovodski izkazi resnično in pošteno prikazujejo finančno stanje in poslovni izid«. Tako oblikovano trditev namreč zahteva 41. člen Zakona o revidiranju (ZRev-2, 2008).

Mimogrede naj omenimo popolno napačno uporabo pojma finančno stanje, ki je napačen prevod iz angleškega jezika (financial position). Le-ta namreč pomeni stanje sredstev in obveznosti, torej bilanco stanja (premoženjsko stanje). Finančno stanje oziroma finančni položaj podjetja je seveda v slovenskem jeziku nekaj popolnoma drugega, saj gre za stanje podjetja v razmerju do finančnih ciljev, predvsem do njegove plačilne sposobnosti.

To je namreč jasno opredeljeno v Kodeksu poslovnofinančnih načel (KPFN, 2001, točka 0.1 in 2.4), ki ga je sprejel Slovenski inštitut za revizijo /SIR/ že leta 2001. Nanj se v okviru opredelitev pojmov sklicuje tudi komentar (ZFPPIPP s komentarjem, 2000, 837). Tudi površnemu bralcu je lahko jasno, da dejanski finančni položaj (angl.: financial condition) podjetja ni neposredno razviden iz njegove bilance stanja.

V nadaljevanju pa se bomo ukvarjali predvsem s pojmoma resnično in pošteno, katera sta sestavna dela revizorskega poročila. Pogosto ju namreč razumemo razmeroma površno oziroma neustrezno.

Resnično (angl.: true) načeloma pomeni, da je nekaj dejansko odraža določena dejstva, torej ni izmišljeno (SSKJ IV, 485).

Resničnost računovodskih izkazov torej pomeni, da gre za verodostojno predstavitev ( angl.: faithful representation) nekaterih dejstev. Ta pojem je treba razlikovati od skladno (angl.: in accordance, in compliance), ki izraža, da je nekaj v urejenem razmerju ali v okviru postavljenih norm ali predpisov (SSKJ IV, 690). Danes torej govorimo o skladnosti računovodskih izkazov v povezavi z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP).

Pojem pošteno pa vsebuje še pomemben pomenski odtenek (konotacijo), to je povezanost z moralnimi normami oziroma etičnimi načeli. [4]

Poštena informacija mora biti torej nepristranska, nevtralna, predvsem pa mora biti popolna z vidika uporabnika, ki mu je namenjena.[5] To pomeni, da je brez napak in obsega vse sestavne dele celote (SSKJ III, 829). Šele taka informacija je lahko verodostojna (angl.: faithful) in odločilna (angl.: relevant), zato je lahko podlaga za ustrezne odločitve (Burlaud, 2013).

Popolnost (angl.: completeness) informacije je treba razumeti predvsem z vidika njenega uporabnika. To pomeni, da mu daje podlago za odločanje ob kar najmanjšem možnem tveganju.

Ugotovimo lahko, da se tako poštenost kot tudi popolnost praviloma nanašata na konkretnega uporabnika informacije. Zato je torej izredno pomemben namen informacije, ki smo ga obravnavali v prejšnjem poglavju.

Iz navedenega izhaja, da je izkaz poslovnega izida pošten samo v primeru predpostavke, da je namenjen lastnikom kapitalskih vložkov in vlagateljem. Kakor hitro njegov namen razširimo še na deležnike, se ta poštenost spremeni v pristranskost.

Tega dejstva običajni uporabniki izkaza poslovnega izida ne upoštevajo, saj praviloma spregledajo tako imenovani okvir računovodskega poročanja, na katerega se mnenje revizorja nanaša.

Zato je splošna predpostavka (in trditev) o poštenosti računovodskih izkazov čisto zavajanje, če jih gledamo z vidika družbene odgovornosti podjetja. To pa seveda dodatno utrjuje neoliberalistično razmišljanje uporabnikov računovodskih izkazov v sistemu dobička in potrjuje in utrjuje računovodske standarde kot tehnologijo neoliberalizma.

5 Sklep

Nedvomno pa je pomembna naloga politikov v odločanju, kako uveljaviti sistem presežne dodane vrednosti in katere njegove elemente opredeliti kot začasne, dokler sistem ne zaživi v celoti.

Obenem pa je pred njimi še ena, morda celo težja naloga, to je zmanjšati ali celo izničiti dosedanje učinke delovanja neoliberalistične doktrine. To predvsem pomeni zmanjšanje neenakosti in neenakopravnosti ljudi, ki ne temeljita na delu in sta podlaga družbeno neodgovornemu bogatenju nekaterih. Tu pa se morajo politiki odločiti za evolucijski ali pa za revolucionarni pristop. Nekateri so prepričani, da je čas za to že tu (npr. Rackete, 2024).

Sile ohranjanja sedanjega družbenega reda so pravzaprav sile odpora zoper spremembe, ki branijo pridobljene privilegije in se upirajo prizadevanju za kolektivne in družbeno potrjene cilje (Bourdieu, Wacquant, 2006, 210).

Nesporno ima največjo odgovornost akademska sfera, ki se je do sedaj bistveno preveč apologetsko in oportunistično obnašala. Ima namreč »etično in moralno obveznost, da je aktivni udeleženec pri povečevanju znanja, ki naj prispeva k zmanjšanju družbene neenakosti« (Staines et al., 2023, 2).

Posamezniki, ki pozitivno razmišljajo, so na žalost v razmeroma skromni manjšini, ki pa se je ne sliši dovolj. Kot nosilka civilizacijskih načel mora akademska elita sedaj priznati svojo vlogo in vsem ustrezno predstaviti stanje in možne rešitve. Pri tem mora nedvomno oceniti stopnjo uresničenosti zgodovinskih predpostavk udejanjanja sprememb (Kovač, 1986, 155) in pripraviti ustrezno družbeno klimo (Norčič, 1986, 276).

Posebno vlogo ima država, ki naj bi uveljavljala politiko ustreznega razporejanja presežne dodane vrednosti. Država naj bi bila zmožna učinkovito nadzorovati in obdavčiti zlasti dobičke, pridobljene na finančnih trgih, in organizirati obrambo javnega interesa. Pri tem je izrednega pomena sodelovanje s sindikati, ki bi morali pomembno dopolniti svoje poslanstvo ter ustrezno strategijo in delovanje.

Po vsej verjetnosti pa je treba začeti s spremembo vsebine in načina izobraževanja, ker se lahko samo na ta način uspešno spreminja civilizacijska kultura družbe. To bi omogočilo večjo strpnost (toleranco) in manj razslojevanja na ideološki ravni tudi v akademski sferi (Germain, 2023, 5).

Vzporedno s spremembami je treba graditi ustreznejši informacijski sistem, in trajnostno poročanje v njegovem okviru, usmerjeno v cilje sistema presežne dodane vrednosti.[6]

Za doseganje trajnostnih ciljev je izredno pomembno usklajeno prispevanje deležnikov, podjetij, številni institucij in civilne družbe ter usmerjenost upravljanja v človeške potrebe (Berrone et al., 2023, 327 in 332−334) ter za njegovo srečo.

Pomembno vlogo ima civilna družba v vseh svojih oblikah in tudi v okviru nepridobitnih združb. V tem okviru so pomembni zlasti sindikati, ki so bistveno oslabljeni zaradi svoje razdrobljenosti in notranjih razhajanj (Bourdieu, Wacquant, 2006, 216).

6 CITIRANA LITERATURA

Bakre M. Owolabi, McCartney Sean, Olufemi Fayemi Simeon (2022). Accounting as a technology of neoliberalism: The accountability role of IPSAS in Nigeria. Critical Perspectives on Accounting, Letnik 87, sept. 2022.

Beck, Ulrich (1992). Risk Society. London: SAGE Publications Ltd.

Bergant, Živko (2023). Kritična presoja sodobnega računovodstva. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.

Bergant, Živko (2024). Osnove politike usmerjanja in delitve dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.

Berrone, Pascual; Rouseau E, Horacio; Ricart, J. E.; Brito, Esther; Giuliodori, Andrea (2023). How can research contribute to the implementation of sustainable development goals? An interpretative review of SDG literature in management. Special Issue. International Journal of Management Reviews.

Bower Joseph, Leonard Herman, Paine Lynn (2020). Capitalism at risk: How Business Can Lead. Boston: Harvard Business Review Press.

Burlaud, Alain (2013). Should Financial Statements Represent Fairly or be Relevant? : Considering the IASC/IASB Conceptual Framework.

https://shs.hal.science/halshs-00873959/document.

Bourdieu, Pierre; Loïc, Wasquant (2006). Načela za refleksno družbeno znanost in kritično preučevanje simbolnih ideologij. Koper: Univerza na Primorskem, Založba:Annales.

Germain, Jesse (2023). Pioneering Change: Leading the Way Towared a More Tolerant Society. Taylor& FrancisOnline. Quest, Letnik 75, št. 3.

https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/00336297.2023.2190032.

Hart, L. Stuart (2024). Beyond shareholder primacy. California: Stanford University Press.

Kovač, Bogomir. Ekonomska učinkovitost in lastninska struktura v socializmu. V: Samoupravljanje in ekonomska učinkovitost. Zbornik posvetovanja ekonomistov ob 40-letnici Ekonomske fakultete Borisa Kidriča, Ljubljana 23.-24. oktober 1986. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, 1986. Str. 146-163

Kodeks poslovnofinančnih načel. (2001). Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

Kodeks poklicne etike poslovnega finančnika. (2001). Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

Meigs & Meigs (1995). Financial Accounting. Osma izd. McGraw-Hill.

Mednarodni standardi računovodskega poročanja. (MSRP). Uredba 1606/2002/ES in Uredba 1126/2008/ES.

https://eur-lex.europa.eu/search.html?instInvStatus=ALL&or0=DTS=3,DTS=0&or1=DTT=R&DTN=1126&DTA=2008&qid=1408602215971&DTS_DOM=EU_LAW&type=advanced&lang=sl&SUBDOM_INIT=CONSLEG&DTS_SUBDOM=CONSLEG&page=2.

Norčič, Oto (1983). Teoretični problemi ustvarjanja in delitve dohodka v samoupravnem socialističnem sistemu. Zbornik X. jubilejnega posvetovanja o o ekonomiki in organizaciji združenega dela. Portorož, marec, 1983, str. 23−37.

Rackete, Carola (2024). Če ni pritiska z ulic, se tudi progresivne vlade ne zganejo. DELO, Sobotna priloga, 23. marca, str. 14−16.

SRS (2024)−Slovenski računovodski standardi. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2023-01-3897.

Slovar slovenskega knjižnega jezika III. (1979). Ljubljana: DZS.

Slovar slovenskega knjižnega jezika IV. (1985). Ljubljana: DZS.

Staines Zoe et al. (2023). Social science as social action to address inequalities.

https://www.researchgate.net/publication/371374495_Social_science_as_social_action_to_address_inequalities.

Turk, Ivan (2004). Pojmovnik računovodstva, financ in revizije. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

Zakon o finančnem poslovanju podjetij, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). (1999). https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/114176#!/Zakon-o-financnem-poslovanju-postopkih-zaradi-insolventnosti-in-prisilnem-prenehanju-%28uradno-precisceno-besedilo%29-%28ZFPPIPP-UPB7%29

Opombe:

[1] Več o načelih družbene odgovornosti v Bergant (2024, 21−26).

[2] Več o dodani vrednosti in njeni delitvi v Bergant (2024, 32−40).

[3] Več o tem v Bergant (2023, 80−91).

[4] Več o etiki v računovodstvu v Meigs & Meigs (1995, 660).

[5] Temeljna izhodišča za oblikovanje informacij daje KFPN (2001) v točkah od 2.14 do 2.24.

[6] Več o sistemu presežne dodane vrednosti v Bergant (2024,61).