TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Po določilu prvega odstavka 116. člena SZ so lahko z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona postali lastniki stanovanj le občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Te zakonite podlage za pridobitev lastninske pravice v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti, ker je tožnik s preureditvami zgolj preurejal že preje obstoječe stanovanje, v katerem je bil imetnik stanovanjske pravice in si torej z zatrjevanimi deli ni razrešil stanovanjsko vprašanje s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Njegova vlaganja tudi niso predstavljala prispevka za pridobitev stanovanjske pravice, ker je to pravico kot tudi stanovanje že imel pred spornimi vlaganji (tretji odstavek 116. člena SZ). Katere prostore predstavljajo skupni prostori, pa določa 8. člen SZ in med take prostore ni mogoče prišteti obstoječih stanovanj, čeprav so v slabšem stanju kot je zatrjeval tožnik. V času veljavnosti predpisov o stanovanjskih razmerjih in stanovanjskem gospodarstvu, to je pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, pa z adaptacijo stanovanja, na katerem je kdo že imel stanovanjsko pravico ali pa pravico uporabe, tak investitor na njem ni mogel pridobiti lastninskega deleža. Prav tako ne pozna pridobitve lastninske pravice na tak način, kot se uveljavlja v tem sporu, zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Določbe 24. do 26. člena navedenega zakona se nanašajo na primere gradnje stavbe ali druge zgradbe na tujem zemljišču. Za tak primer tu ni šlo. O spojitvi dveh stvari pa tudi ni možno govoriti, ker obstaja po tožnikovih posegih še naprej le ena enako velika hiša, v kateri se tudi število stanovanj ni povečalo. Tožnik bi mogel pridobiti lastninsko pravico z vlaganji le v primeru, če bi se pred tem ustrezno dogovoril z lastnikom hiše. Takega dogovora pa tožnik niti ni zatrjeval. Zato njegov stvarnopravni zahtevek nima podlage niti v določbah ZTLR.