TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: "1. Toženec je dolžan izprazniti dvosobno stanovanje št. 18 v tretjem nadstropju zgradbe V. in garažo št. 96 ter ju izročiti tožnici, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ki se glasi: "Nasprotna tožena stranka je dolžna kot najemodajalec skleniti z nasprotnim tožnikom kot najemnikom najemno pogodbo za nedoločen čas za stanovanje št. 18, ki se nahaja v tretjem nadstropju stanovanjske hiše V. in zajema skupno 56,55 m2 uporabne površine za najemnino v znesku 4.599,00 SIT po cenah v mesecu maju 1993, ki se spreminja skladno z določili Uredbe o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev in stanovanjskih najemnin za neprofitna stanovanja (Uradni list RS št. 12/93) in jo je nasprotni tožnik kot najemnik dolžan plačevati nasprotnemu tožencu kot najemodajalcu do preklica na žiro račun pooblaščenca nasprotne stranke št. 50100-849-90415-98256-018 v 15 dneh, ker bo sicer takšno pogodbo nadomestila ta sodba v celoti.

3. Nasprotna tožena stranka je dolžna plačati nasprotnemu tožniku stroške tega postopka v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do dneva plačila, pod izvršbo." se zavrne." O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje št. 18 v tretjem nadstropju zgradbe V.

ter garažo št. 96 ter ju izročiti tožnici. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da je tožnica dolžna skleniti s tožencem najemno pogodbo za to stanovanje za najemnino v znesku 4.599,00 SIT po cenah v mesecu maju 1993. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 - 29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) ter predlaga zanjo ugodno spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec zaseda stanovanje na V.

na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, h kateri je dala soglasje Komanda garnizona L. dne 7.10.1991. Upravljanje s premoženjem na območju Republike Slovenije je z dne 25.6.1991 prešlo na pristojne organe Republike Slovenije. Toženec nima soglasja, ki je konstitutiven element pogodbe o zamenjavi stanovanj. Soglasje mora po členu 25 Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84 - v nadaljnjem besedilu ZSR) stranka pridobiti predno sklene pogodbo o zamenjavi. Toženec zaseda stanovanje nezakonito in ga je dolžan izprazniti. Tožnica pa s tožencem ni dolžna skleniti najemne pogodbe za to stanovanje.

Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (člen 359/1 ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ne utemelji uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravnega postopka. Preizkus sodbe prve stopnje glede procesnih kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP) pa pokaže, da takšne kršitve niso podane.

Republika Slovenija je dne 25.6.1991 postala samostojna in neodvisna država (točka 1 Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS št. 1/91-I). Od dneva osamosvojitve dalje tako ni bila več sestavni del bivše SFRJ.

Toženec stanovanje na V. uporablja na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, sklenjene v Banja Luki dne 17.9.1991. Toženčevo selitev iz stanovanja v Banja Luki v sporno stanovanje, je sodišče prve stopnje presojalo po členu 25 ZSR. Pri tem pa je spregledalo, da je ZSR predpis Republike Slovenije in velja le na njenem ozemlju. Razmerij z mednarodnim elementom ne ureja. To pa pomeni, da gre za priviligirano zamenjavo stanovanj po členu 25 ZSR le, če sta obe stanovanji v zamenjavi na območju države Slovenije. Pri zamenjavi, na katero se sklicuje toženec, pa je eno stanovanje v Banja Luki, torej v drugi državi. Le vtoževano stanovanje je na območju jurisdikcije države Slovenije.

Ker toženčeva vselitev in uporaba stanovanja na V. ni posledica zamenjave stanovanj v družbeni lastnini po členu 25 ZSR, uporablja toženec to stanovanje brez veljavnega pravnega naslova in nezakonito (člen 58/1 Stanovanjskega zakona - Uradni list RS št. 18/91-I in št.

21/94 - v nadaljnjem besedilu SZ). Zaradi sklenitve dogovora o zamenjavi stanovanj z dne 17.9.1991 in selitve v sporno stanovanje, toženec nima pridobljenih pravic po členu 25 ZSR oziroma po kateremkoli takrat veljavnem predpisu na območju Republike Slovenije.

Tožba lastnika stanovanja s tožbenim zahtevkom na izpraznitev stanovanja z garažo je zato utemeljena (člen 58/2 SZ). Nasprotna prvostopna odločitev je pravno zmotna. Ker toženec v času uveljavitve SZ ni imel statusa imetnika stanovanjske pravice na vtoževanem stanovanju, toženka z njim ni dolžna skleniti najemne pogodbe (člen 147/1 SZ). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zato neutemeljen.

Dejansko stanje v sodbi prve stopnje je ugotovljeno pravilno, zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo. Po členu 373/4 ZPP je sodišče druge stopnje zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnice po tožbi in zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi.

Posledica spremenjene odločitve v glavni stvari je tudi sprememba odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. Toženec je v pravdi popolnoma propadel, zato ni povračilne stroškovne obveznosti v breme nasprotne stranke. Tožnica pa v svoji zahtevi ni opredeljeno navedla stroške, za katere zahteva povračilo in zato o njenih stroških postopka na prvi stopnji ni mogoče odločiti (člen 164/2 in 3 ZPP).

Pritožbenih stroškov pa tožnica ni zaznamovala. Izrek o stroških postopka je zato odpadel (člen 166/2 ZPP).

 

Za zamenjavo stanovanj po členu 25 Zakona o stanovanjskih razmerjih gre le, če sta obe stanovanji v zamenjavi na območju države Slovenije.