TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V tem primeru je bila tožeči stranki škoda povzročena v letu 1979 in mu je bil v tem letu znan tudi njen povzročitelj. Ti dve dejanski okoliščini tekom postopka nista bili sporni. Eventualni daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR ne prihaja v poštev, ker proti domnevnemu povzročitelju škode v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba. Vendar pa je tožnik v kazenskem postopku prijavil premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja (388. člen ZOR). Pravnomočna zavrnilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnika na pravdo pa ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Kot je pravno pravilno presodilo tudi pritožbeno sodišče, je namreč potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR).