TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

: Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom o glavni stvari je sodišče prve stopnje v motenjskem sporu ugotovilo, da je toženka 20. 5. 1996 motila tožečo stranko v njeni zadnji posesti poslovne stavbe stoječe na parc. št.

x/x vl. št. xy k.o. J. s tem, da je vrata poslovne stavbe po njenem naročilu zaklenil gospod B.R. in tako tožniku in njegovim delavcem onemogočila vstop v stavbo. Toženki je v dajatvenem delu izreka sklepa naložilo, da mora tožeči stranki izročiti ključ vhodnih vrat v opisano poslovno stavbo ali stavbo odkleniti in se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih motilnih dejanj. Obenem je toženo stranko zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 81.825,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji dalje do plačila.

Z istega dne izdanim drugim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi (izdan v zadevi dne 24. 5. 1996 v smeri naložitve toženi stranki, da takoj po prejemu začasne odredbe omogoči tožeči stranki vstop v poslovno stavbo, tako da odklene vhodna vrata te stavbe ali tožeči stranki izroči ključ) zavrne.

Tožena stranka s pravočasno vloženima ločenima pritožbama izpodbija citirana sklepa sodišča prve stopnje. V zvezi z odločitvijo o glavni stvari uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga razveljavitev tega sklepa na pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V zvezi z izpodbijano odločitvijo o začasni odredbi predlaga pritožnica, ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da pritožbeno sodišče postopek v zvezi z izdano začasno odredbo ustavi oz. podrejeno, da ugodi pritožbi in tudi ta sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka je vložila tudi pritožbeni odgovor, ki pa v pritožbenem postopku zoper sklep ni upošteven (člen 381 ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Glede na v času odločanja na prvi stopnji zbrano dejansko podlago sicer pritožbeno sodišče ne bi imelo pomislekov o sprejemljivosti prvostopenjskega zaključka v tej smeri, da je tožeča stranka v času zatrjevanega motenja še izvrševala posest omenjene poslovne stavbe.

Ta svoj zaključek je sodišče prve stopnje logično gradilo na ugotovitvi, da je tožeča stranka še vse do zatrjevanega motenja opravljala svojo dejavnost v tej poslovni stavbi in je to možnost imela, da pa ji je bila ravno z izvršenim motenjem s strani tožene stranke ta možnost odvzeta. Ta okoliščina je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bistvena za oceno zadnjega stanja posesti, kot bistvenega elementa za nudenje posestnega varstva prizadetemu posestniku. Čeprav je precejšnji del pritožbenih izvajanj usmerjen v ovrženje tovrstnega prvostopenjskega zaključka o obstoju posesti na strani tožeče stranke, pritožbi v tem ni mogoče slediti. Njeno vztrajno prikazovanje obstoja prekarističnega razmerja med pravdnima strankama ob trditvi, da je dejansko najemno razmerje med pravdnima strankama že prej prenehalo na podlagi samega zakona, v znatni meri prehaja že na področje pravice do posesti, kar pa v motenjskem sporu ni upoštevno (člen 78 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Možnost prihajanja v stavbo ne več z lastnim ključem, ampak tako, da je oče toženke vedno znova stavbo odprl s svojim ključem, pomeni le spremenjen modus izvrševanja posesti, ki pa jo je tožeča stranka, kot je to tudi ugotovilo sodišče prve stopnje vseeno lahko izvrševala vse do zatrjevanega motilnega ravnanja tožene stranke.

Zaradi tega tožeča stranka posesti ni mogla izgubiti.

V zvezi z ugotovitvenim delom izreka izpodbijanega sklepa o glavni stvari je potrebno opozoriti na pritožbeno novoto, ko tožena stranka s sklicevanjem na izpovedbo priče J.B. smiselno nakazuje, da naj bi bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožena stranka zamenjala ključavnico na omenjeni poslovni stavbi, v kolikor do določenega datuma zapadle najemnine tožeča stranka ne bo poravnala. S tem smiselno nakazuje na pomanjkanje obstoja motilne zavesti in protipravnosti na njeni strani. V ponovljenem postopku bo potrebno to okoliščino skrbneje osvetliti in raziskati.

V vsakem primeru pa tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek člena 365 ZPP) narekujeta razveljavitev napadenega sklepa o glavni stvari v zvezi z njegovim dajatvenim delom. Odločba v motenjskem sporu je po svoji naravi kondemnatorna in je predvsem poudarek na njenem dajatvenem delu. V tem delu toženi stranki naložena obveznost naj zagotovi posestniku posestno varstvo v naprej, na ta način, da se vzpostavi prejšnje stanje in prepove toženi stranki izvrševanje nadaljnjih motečih posegov v posest posestnika. Zato tudi mora obstojati na strani posestnika ekonomski in pravovarstveni interes na vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo posledic motenja. V danem primeru je sodišče prve stopnje obstoj tovrstnega interesa pri tožeči stranki ugotovilo z obrazložitvijo, da je bila z izvršenim motenjem s strani tožene stranke prizadeta, saj je šlo za samovoljno ravnanje te stranke in prva stopnja nekako nakazuje, da se je bila tožeča stranka prisiljena preseliti v druge prostore zaradi izvršenega motilnega ravnanja tožene stranke. V kolikor sodišče prve stopnje s tem nakazuje na uporabo drugega odstavka člena 74 ZTLR, ki določa, da se posest ne izgubi, če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti, je po mnenju pritožbenega sodišča tak njegov zaključek zaenkrat vsaj preuranjen. Zaenkrat v spisu ni dovolj trdne podlage za oceno, da je tožeča stranka izbrala drugo lokacijo za svojo dejavnost (po ugotovitvah sodišča prve stopnje v začetku junija 1996) zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja tožene stranke, kar bi bila nujna predpostavka za možno uporabo drugega odstavka člena 74 ZTLR. Razen tega pa bi imela ohranitev pravice do posestnega varstva na tej osnovi smisel za tožečo stranko le, v kolikor še obstoja njen interes na izvajanju dejavnosti v sporni poslovni stavbi. To zaenkrat prav tako ni ugotovljeno. Nasprotno iz na prvi stopnji zbranih dejstev izhaja, da je v sporni poslovni stavbi že drug najemnik, tudi iz trditvene podlage tožeče stranke zaenkrat ni mogoče razbrati njenega namena, da bi hotela preseliti opravljanja svoje dejavnosti na staro lokacijo. Tožeča stranka prej prikazuje svoj cilj, da bi ji bilo omogočeno prosto razpolaganje z njenimi delovnimi stroji, ki so ostali v sporni poslovni stavbi. To vprašanje pa gotovo že presega okvire tega motenjskega spora.

Dajatveni del izreka izpodbijanega sklepa o glavni stvari nalaga toženi stranki, da tožeči stranki omogoči, bodisi z odprtjem stavbe ali z izročitvijo ključa, možen vstop v to stavbo, s prepovedjo vsakega motenja v bodoče. Takšno posestno varstvo bo imelo svoj smisel le, v kolikor bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožeča stranka ni te posesti že prostovoljno opustila s preselitvijo na drugo lakacijo. Zato bo potrebno tudi ugotoviti, ali ima tožeča stranka sploh še interes izvrševati prejšnjo dejavnost v spornih prostorih. V kolikor je njena preselitev na drugo lokacijo dokončna in trajna, nima več ekonomskega interesa na zahtevanem sodnem varstvu posesti in bi to pomenilo neutemeljeno poseganje v posestne pravice lastnika stavbe oz. morebitnih nadaljnjih najemnikov te.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v nakazanih smereh je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (člen 370 v zvezi s členom 380 ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pretehta tudi vse ostale pritožbene trditve. Pri tem ni mogoče slediti pritožbi v njenem očitku procesne narave na račun ugotovitvenega dela tega sklepa. Motilno ravnanje tožene stranke je v njem dovolj opredeljeno, sicer pa pravo posestno varstvo zagotavlja posestniku predvsem dajatveni del tovrstnega sklepa v motenjskem sporu. Zato ima obstoj ugotovitvenega dela sklepa svoj smisel le, v kolikor bo ugodeno tudi dajatvenemu delu.Na to bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno ob ponovnem odločanju o zadevi.

Tudi odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdani začasni odredbi je zaenkrat preuranjena. Ker je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo (sklep z dne 24. 5. 1996) brez obrazložitve, bi se moralo pri odločanju o ugovoru zoper njo skrbneje baviti z obema pogojema za izdajo začasne odredbe po členu 267 Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, na katerega se je sklicevalo. Tako sploh ni obdelalo pogoja, da mora biti obstoj uveljavljane terjatve verjetno izkazan. V ponovljenem postopku se bo moralo baviti tudi s tem vprašanjem in v tej smeri ugotoviti in oceniti potrebna dejstva. Vprašanje nevarnosti nastanka nenadomestljive škode (v tem vidi bistveni pogoj za izdajo začasne odredbe v predlagani smeri) pa bo moralo presojati enako kot pri odločanju o glavni stvari z vidika, ali ni tožeča stranka s 1. 6. 1996 s preselitvijo na drugo lokacijo opustila izvrševanje posesti v sporni poslovni stavbi. To bi imelo tudi vpliv na ugotavljanje obstoja nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, ki jo sodišče prve stopnje vidi predvsem v dejstvu, da tožeča stranka ne more opravljati svoje dejavnosti v obravnavani poslovni stavbi. Pomembne so okoliščine v času odločanja o ugovoru. Ni pa mogoče slediti pritožbi v njenem predlogu, da bi bilo potrebno postopek zavarovanja kar ustaviti, ker je bila izdana začasna odredba že realizirana. Ni mogoče prezreti, da je namen začasne odredbe, da zavaruje obstoječe stanje v korist upnika vse do konca tekočega postopka.

Razveljavitev izpodbijanega sklepa v zvezi z začasno odredbo prav tako temelji tedaj na členu 370 v zvezi s členom 380 ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

 

1.Na strani posestnika mora obstajati ekonomski in pravovarstveni interes na vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo posledic motenja.Posestno varstvo bo imelo svoj smisel le, v kolikor bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožeča stranka ni te posesti že prostovoljno opustila s preselitvijo na drugo lokacijo. Zato bo potrebno tudi ugotoviti, ali ima tožeča stranka sploh še interes izvrševati prejšnjo dejavnost v spornih prostorih. V kolikor je njena preselitev na drugo lokacijo dokončna in trajna, nima več ekonomskega interesa na zahtevanem sodnem varstvu posesti in bi to pomenilo neutemeljeno poseganje v posestne pravice lastnika stavbe oz. morebitnih nadaljnjih najemnikov te.

2.Ker je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo brez obrazložitve, bi se moralo pri odločanju o ugovoru zoper njo skrbneje baviti z obema pogojema za izdajo začasne odredbe po členu 267 Zakona o izvršilnem postopku - ZIP.Tako sploh ni obdelalo pogoja, da mora biti obstoj uveljavljane terjatve verjetno izkazan. V ponovljenem postopku se bo moralo baviti tudi s tem vprašanjem in v tej smeri ugotoviti in oceniti potrebna dejstva. Vprašanje nevarnosti nastanka nenadomestljive škode pa bo moralo presojati enako kot pri odločanju o glavni stvari z vidika, ali ni tožeča stranka s preselitvijo na drugo lokacijo opustila izvrševanje posesti v sporni poslovni stavbi.