TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi nasprotne udeleženke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi, to je v III. točki izreka spremeni tako, da ta sedaj v celoti glasi:

»Nasprotna udeleženka je dolžna povrniti predlagateljem stroške postopka v znesku 2.451,19 (dva tisoč štiristo enainpetdeset 19/100) EUR na poslovni račun pooblaščenca predlagateljev, odvetnika F. W., št. ..., odprt pri NLB d.d., PE..., v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.«

Pritožba predlagateljev in v presežku pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka, sklep sodišča prve stopnje potrdi .

Predlagatelji sami krijejo svoje stroške postopa v zvezi s pritožbo.

V predmetni zadevi je o vprašanju, ki je se v tej zadevi pojavlja kot predhodno, že pravnomočno odločil matični organ, v danem primeru upravni organ, zato je nepravdno sodišče na takšno odločitev vezano, pri čemer ni odveč podariti, da je vezanost na pravnomočne odločitve matičnega organa posledica učinkov pravnomočnosti sodnih kot tudi upravnih odločb. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko se v presojo vprašanja, ali obstajajo ovire za vrnitev odvzetega premoženja v naravi, za katerega se naj v predmetnem postopku določi višina odškodnine, ni spuščalo in dejanskega stanja v zvezi s tem ni raziskovalo, temveč je sledilo pravnomočni odločbi Upravne enote ..... .

Potrebno je zavzeti stališče, da so pravni interesi Slovenske odškodninske družbe, d.d. istovetni z interesi Republike Slovenije, torej z interesi države, ki pa so prišli do izraza že v upravnem postopku, zato se sedaj nasprotna udeleženka, zgolj zato ker v predmetnem nepravdnem postopku nastopa kot pravna oseba in s tem kot samostojen pravni subjekt, ne more sklicevati, da pravnomočna upravna odločba zoper njo ne more imeti učinkov, saj je jasno, da je bila nasprotna udeleženka kot delniška družba ustanovljena prav z namenom, da država poravna svoje obveznosti nasproti denacionalizacijskim upravičencem in se iz tega razloga učinki pravnomočne odločbe Upravne enote Lendava z dne 8.9.1997 raztezajo tudi nanjo.

Predlagatelji v svoji pritožbi izpostavljajo, da se kultura zemljišč po zgodovinskem zemljiškoknjižnem izpisku in zaplembeni odločbi ni ujemala z dejanskim stanjem v naravi v času podržavljenja, vendar pa je ugotoviti, da predlagatelji v namen razjasnitve tega pravno relevantnega dejstva v postopku na prvi stopnji niso postavili ustreznih trditev niti predlagali kakšnih dokazov, da bi se ugotovile tako zatrjevane dejanske okoliščine. Sicer so v svojem predlogu pavšalno navedli, da jim zaradi stvarnih in pravnih ovir, določenih v 19. členu ZDen, v last in posest ni bilo vrnjenih 14 ha 54 a 55 m2 kmetijskih zemljišč in gozdov, pri čemer pa zemljiških parcel, kot te obstajajo danes in ki naj bi že v času podržavljenja predstavljale gozd, niso opredelili in tega niso storili niti kasneje v postopku. Tudi sedaj v pritožbi predlagatelji pavšalno navajajo, da je bila slaba polovica nepremičnin, ki jih z upravno odločbo ni bilo mogoče vrniti v naravi, v času podržavljenja gozd, kot gozdne parcele pa izrecno opredelijo le parc. št. 2222, 2228 in 2219, pripisane vl. št. 2404 k.o. ....., vendar pa takšne navedbe predlagateljev predstavljalo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj ni videti nobenega razloga, niti predlagatelji tega ne zatrjujejo, da te trditvene podlage ne bi mogli podati že v postopku na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno na kakršenkoli drugačen, razen na podlagi zakona določen način, ugotavljati vrednosti odvzetega premoženja, za katerega predlagatelji uveljavljajo odškodnino, kakor to sicer predlaga pritožba. Že z vidika enakosti pred zakonom, ki je v Ustavi RS (URS) opredeljena kot temeljna človekova pravica in svoboščina, kakršnikoli posebni kriteriji za določanje višine odškodnine izven predvidenih zakonskih okvirov, niso sprejemljivi.