TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se razveljavita I. točka izreka sodbe ter III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30‑odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.