TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper točki II in III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen URS), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena URS ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo Skupnega sporazuma (v nadaljevanju: SS) v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen URS uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS. Na odločitve Sveta za avtorsko pravo sodišča niso vezana, ker lahko uporabijo exceptio illegalis.

V SS si je tožeča stranka izgovorila trikratno nadomestilo v primeru kršitve pravice. Učinek takšne tarife (prvega odstavka 4. člena tarifnega dela SS) je, da je tožeča stranka v primeru kršitve vselej upravičena do trikratnika tarife za zakonito uporabo. Ker je to enako, kot je zgornja meja tega, kar lahko zahteva na temelju prvega in tretjega odstavka 168. člena ZASP, je to nedopustno. Nedopustno je zato, ker je sama civilna kazen vezana na krivdo kot dodatno predpostavko, ki ni vedno podana. Celo v primeru kršitve torej proizvajalec fonogramov na temelju ZASP ni samodejno upravičen do civilne kazni, kot je že bilo pojasnjeno. Z oblikovanjem tarife v 4. in 5. členu SS so sklenitelji SS dosegli prav to, da bo do trikratnika tarife za zakonito uporabo (5. člen ZASP) proizvajalec fonogramov upravičen v primeru kršitve vselej, ne glede na stopnjo krivde kršitelja in druge predpostavke.